Page 156 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Barbara Zorman, Vladka Tucovič Sturman in Irina Lešnik Jeras

rarno umetnino in gledališkim delom ter med prvimi slovenskimi didaktiki iz-
postavlja pomembnost celostne gledališke recepcije, pri kateri so v ospredju
različni gledališki znaki (poleg besede še obrazna mimika, kretnja, gib, ma-
ska, kostum, postavitev odra, luči, zvok ...). Zagovarja stališče, da gledališka
umetnost komunicira s celoto svojih izraznih sredstev in njihovih odnosov,
kar naj odraža tudi obravnava. V svojih izhodiščih povezuje na recepcijski
estetiki temelječ komunikacijski model književne obravnave s temeljnim na-
čelom gledališke recepcije mladih, »Pokaži, ne pripoveduj« (Spolin 1980, 49),
karsenajnazornejeizrazi vobliki razrednegagledališkegaprojekta,ki gaana-
lizira v empiričnem delu že omenjene doktorske disertacije.
Uvodoma natančno predstavi recepcijsko estetiko, smer literarne vede po
R. Jaussu (1978), ki prva v ospredje postavi bralca (in ne več avtorja ali književ-
negadela).Slednjevplivananovaizhodiščadidaktikeknjiževnosti in povsem
predrugačeno metodologijo pouka književnosti. Dejavna vloga bralca pred-
stavlja nasprotje prej uveljavljeni pozitivistični estetiki, pri kateri ta zgolj »pa-
sivno« sprejema besedilo in njegov pomen razlaga iz avtorjevih namer. Re-
cepcijska estetika nasprotno poudarja, da literarno delo ni statična tvorba,
ampak vsebuje neizčrpen pomenski potencial, odvisen od vsakokratne bral-
čeve interpretacije. Temeljni pojmi, ki jih povezujemo z recepcijsko estetiko,
so: obzorje pričakovanja bralca, bralčeva vloga pri konkretizaciji smisla ume-
tnine in aktualizacija literarnih (in drugih) umetnin. »Komunikacijska in to-
rejdružbenafunkcijaliteraturesezačenja z implicitnim predpostavljanjem
bralčevih pričakovanj in prevzemanjem norm ter z uvidom izkušenj in vloge
drugih, ki vplivajo na bralčevo družbeno obnašanje, tako da ga motivirajo ali
spremenijo« (Medved Udovič 1998, 3).
V nadaljevanju se naveže na gledališko recepcijo in P. Pavisa (1997, 268),
ki zastopa stališče, da sta »besedilo in oder sposobna organizirati, se pravi
zmanipulirati ustrezno recepcijo literarnega dela«. Pri gledališki recepciji oz.
interpretaciji dela izpostavlja duševne, intelektualne in čustvene procese, ki
vplivajo na razumevanje predstave, kar je ključno upoštevati tudi pri dramski
vzgoji. Učenci dramske osebe doživljajo karseda celostno, skozi proces iden-
tifikacije, na različne načine; glede na Jaussovo tipologijo (1978) ločujemo
asociativno, občudovalno, sočutno, katarzično in ironično idenfitikacijo. Pro-
ces identifikacije najlažje poteka ob različnih igrivih dejavnostih, izpeljanih
iz metode igre vlog, ki sodelujočim omogoča tako poglabljanje razumeva-
nja fikcijskih likov kot tudi njihovo aktualizacijo v skladu z lastnimi stališči in
vrednotami. Vida Medved Udovič posebej izpostavlja tovrsten »z igro pod-
prt model učenja«, ki v skladu s pojmovanjem teatralnosti oz. gledališkosti v
vsakdanjem življenju »presega gledališče« (Medved Udovič 1998, 39). Na tem

156