Page 25 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Zgodovinski pregled razvoja termina in koncepta učnih oblik na Slovenskem

stavi možnost samostojnega učenja učencev. Najprej je programirani pouk
pomenil individualno, kasneje pa tudi vse bolj individualizirano, torej posa-
mezniku prilagojeno učenje. Utemeljitelji (Skinner in drugi) so programirani
pouk ustoličili kot rešitevpri preseganjupomanjkljivosti frontalnegapouka,s
čimer so dogmatizirali individualno učno obliko kot edino učinkovito. Strmč-
nik (1978) z vidika učiteljeve vloge govori o direktnem in indirektnem indivi-
dualnemdelu–zaindirektno individualno delo gre,ko seučenecpopolnoma
samostojno uči, za direktno pa, ko mu učitelj ob tem nudi svojo neposredno
pomoč. Ravno obratno pa je, če izhajamo iz individualne učne oblike same
– takrat pomeni direktno individualno delo učenčevo samostojno učno ak-
tivnost, indirektno pa učenje posameznika ob pomoči učitelja. Avtor pou-
darja veliko razliko v didaktični vrednosti individualizirane individualne učne
oblike in med singuliranim učenjem, pri katerem učenci vsak zase, vendar vsi
hkrati opravljajo enake naloge. Izpostavlja, da je učenje po svoji naravi indi-
vidualna in socialna dejavnost, zato je pomembno prepletanje individualnih
in kolektivnih učnih oblik. Pravi, da kooperativne učne oblike, kombinirane z
individualnim učenjem in delom v paru, bolje pripomorejo k doseganju so-
dobnih učnih ciljev kot frontalna učna oblika, saj omogočajo pestro socialno
interakcijo,učiteljin učenci paskupajdoločajo učneciljetersooblikujejo učni
proces.
Podhostnik v Didaktiki iz leta 1981 govori o štirih učnih oblikah – frontalni,
individualni, delu v paru in skupinski učni obliki –, ki jih poznamo tudi danes.
Med vsemi izpostavlja frontalno učno obliko, za katero pravi, da nikakor ne bi
smela več prevladovati, saj z njo ni mogoče »realizirati vseh smotrov sodob-
nega pouka« (Podhostnik 1981, 165), in da bi morale šole organizirati pouk v
»modernih, didaktično vrednejših učnih oblikah« (str. 167). Za frontalno učno
obliko še pove, da je lahko izpeljana direktno (pouk vodi učitelj) ali pa indirek-
tno (vodstvo pouka prevzame razredna skupnost). Glede opisa posamezne
učne oblike je avtor najbolj skop pri delu v paru. Svoje razmišljanje o njem
sklene z mislijo, da ima delo v paru tako kot druge učne oblike svoje predno-
sti in pomanjkljivosti (vendar jih ne našteje), in pravi, da »[z]ato učitelj z njo
ne bo pretiraval pri pouku« (str. 181). Podhostnik torej daje prednost skupinski
učni obliki (zagovarja, da najbolje uresničuje cilje samoupravnega socialisti-
čnega družbenega sistema (tovarištvo, delo v kolektivu, socialna povezanost,
varnost, delovna disciplina ipd.), individualna učna oblika pa se mu zdi spre-
jemljiva, vendar ne sme ogrožati razredne skupnosti.
V monografiji Sodobna šola v luči učne diferenciacije in individualizacije
(1987) France Strmčnik med modeli zunanje, fleksibilne in notranje diferenci-
acije še posebej izpostavi zadnjo in pravi, da je bistvo notranje ali didaktične

25