Page 27 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Zgodovinski pregled razvoja termina in koncepta učnih oblik na Slovenskem

ustvarjalnega skupinskega dela ter metode 635 (različica diskusije). Še pose-
bej znotraj skupinske učne oblike avtorica močno prepleta učne oblike, me-
tode in tehnike.
Pregledali smo tudi splošnodidaktično literaturo po letu 2000, in sicer mo-
nografijedidaktikov,kisoseeksplicitnoukvarjalisteorijoučnihoblik–Strmč-
nika (2001), Blažiča idr. (2003), Kramarja (2009), Milene Ivanuš Grmek in Marije
Javornik Krečič (2011) ter Kubale (2015).¹⁹ Ugotavljamo, da je terminologija av-
torjev poenotena (oz. uporabljajo sopomenke, iz katerih je brez dvoma raz-
vidno, za katero učno obliko gre), prav tako pa tudi klasifikacija učnih oblik²⁰
in njihova opredelitev.

Zaključek
V sodobni didaktični literaturi področje učnih oblik deluje enotno, vsaka od
oblik pa kot enoznačna celota, ločena od drugih oblik in drugih didaktičnih
elementov. Kljub temu pa kronološka analiza kaže, da ni bilo vedno tako. Ob
pregledu literature s področja učnih oblik od leta 1906 dalje ugotavljamo,
da se je koncept učnih oblik ožil – sčasoma je bilo število pojavnih oblik vse
manjše, do končnih štirih učnih oblik, kot jih poznamo danes, znotraj posa-
mezneučneoblikepani večrazličic.Pravtako so sevsetransparentnejeločile
odučnih metodin seizoblikovalevsvojo didaktično kategorijo.Pojmaposre-
dno in neposredno poučevanje sta se najprej pojavljala pri vsaki učni obliki,
nato pa sta se polarizirala – neposredno poučevanje je postalo sinonim za
frontalno učno obliko, posredno pa nadpomenka za individualno in skupin-
sko učno obliko ter delo v paru. Pod vplivom Šiliha in drugih avtorjev se je
uporabljalo veliko število različnih izrazov za konceptualno enake ali zelo so-
rodne (različice) učnih oblik. Številne sopomenke še danes ostajajo, vendar
se je mnogo izrazov opustilo in poenotilo.
Pregled literature jasno pokaže, da je o učnih oblikah v našem prostoru
največ pisal Gustav Šilih, edini jim je namenil delo, ki je v celoti posvečeno
vsemučnimoblikamvslovenskemprostoru, Učneoblikevšolskemdelu (1939),
ta tematika pa je pomembno mesto zasedala tudi v njegovih drugih delih,
v katerih se je posvečal splošni didaktiki ali pa kateremu izmed didaktičnih
elementov pouka. Avtor je že v svojih zgodnjih delih (1936a; 1936b; 1939) po-

¹⁹ Učne oblike v povezavi z drugimi didaktičnimi elementi v različnih vrstah prispevkov (posre-
dno) obravnavajo tudi številni drugi slovenski didaktiki, npr. Majda Cencič in Eva D. Bahovec
(2012), Barica Marentič Požarnik (1987), Štefanc (2011), Valenčič Zuljan (2001) in drugi.
²⁰ Zanimivo je, da hrvaški avtor Lavrnja (1996) v knjigi Poglavlja iz didaktike našteje štiri učne
oblike, kot jih poznamo danes, kot peto obliko pa našteje timsko delo, pri katerem v sodelo-
valnem odnosu učenci in učitelji skupaj načrtujejo, izvajajo in ovrednotijo učni proces.

27