Page 34 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Mateja Marovič

otrok/mladostnikov zakonsko opredeli, hkrati pa v luči demantira-
tizacije dotedanjega rigidnega (predvsem zavodskega) VIZ sistema
pomembno determinira konceptualizacijo demokratizacije zavodske
vzgoje;
– sprejemu Thierschevega koncepta v življenjski svet usmerjene pomoči,
ki s svojimi petimi strukturnimi elementi – prevencija, decentraliza-
cija/regionalizacija, usmerjenost v vsakdan posameznika, integracija
in participacija (Müller 2009) – izpostavlja tiste komponente socialne
pedagogike, ki morajo biti »naravnane na izkustva življenjskega sveta«
posameznika in kjer integracija ter participacija hkrati merita tako na
kritično in socialno-etično razsežnost kot tudi na oblikovanje dela v
življenjskih razmerah v znamenju socialne pravičnosti (Grunwald in
Thiersch 2008, 16) idr.

Naštete spremembe,⁷ ukrepi ter povečanje zanimanja za participatorni di-
skurz – tako v širšem polju VIZ kot v polju socialnega dela in socialne pe-
dagogike – so močno sovpadali s sprejetjem »Konvencije o otrokovih pra-
vicah« leta 1989. Ta (Združeni narodi, 1989) predstavlja prvi globalni uradni
dokument, ki izpostavlja participacijo ter hkrati predstavlja premik od pred-
stave nezmožnega otroka proti temu, kaj je zmožen storiti in kakšne odloči-
tve sprejemati (Stern 2006 v Marovič, Bajželj in Krajnčan 2014).
In ker se spremembe paradigme (od skrbstva za mlade do sodelovanja za
vključevanje mladih v družbo), povečano zanimanje za participatorno pa-
radigmo (zaznamovano z drugačno percepcijo in prezentacijo koncepcije
otroštva) pa tudi spremembe vzgojnega stila (od rigidnega, avtoritativnega
k bolj partnerskemu) – o katerih je bilo govora v prejšnjem poglavju – skozi
historični tok VIZ odražajo tudi v teoretičnih izhodiščih reformske pedago-
gike (ki predstavlja neke vrste predhodnico participatornega udejstvovanja
otrok/mladostnikov), v nadaljevanju sledi pregled le-teh.

Ideje participacije v reformski pedagogiki
Razvoj koncepcije otroštva⁸ determinira interpretacijo koncepcije otroštva,
ki se v okviru pedagoškega zgodovinopisja izraža tudi v razvoju pedagoških

otroke/mladostnike po »novem« torej priznava kot enakovredne akterje, ki jih je – glede na
zrelost in kronološko starost – treba sprejeti kot subjektivne nosilce pravic z lastnimi željami in
potrebami (Wolff in Hartig 2013).
⁷ Te spremembe so hkrati pomembno zaznamovale tudi dotedanje konceptualne zasnove za-
vodske vzgoje in njen nadaljnji razvoj (Wolff in Hartig 2013).
⁸ Od srednjegaveka,kjerotrokveljazapomanjšanegaodraslega(Puhar2004),zaobjekt brezvsa-
kršnih pravic, kjer se njegova narava, ki se lahko ukroti le z disciplino in s strogostjo, opredeljuje

34