Page 36 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Mateja Marovič

števanje otroka pri sprejemanju lastnih odločitev; vrednotenje njegove kre-
ativnosti; priznavanje vrednosti njegovim naravnim potencialom, neposre-
dnim izkušnjam ter aktivnostim; zavračanje paternalističnega odnosa; zavze-
manje za celostno učenje in v učenca usmerjen pouk; odpravo rigidnih učnih
načrtov;vzpostavitevhumanejših odnosovmedučitelji teručenci;svobodno
odločitev za disciplino in poslušnost; življenjskost šole idr. (Devjak, Berčnik in
Plestenjak 2008; Medveš 2007; Protner in Wakounig 2007). Ta koncept v kon-
tekstu reformskopedagoškega gibanja (zaznamovanega s takratnim družbe-
nim ozadjem kot tudi z uveljavljanjem empiričnih raziskovalnih metod konec
19. in v začetku 20. stoletja) pomeni prelom z ustaljeno pedagoško prakso,
hkrati pa stremi k radikalnemu cilju »z ›novim človekom‹ spremeniti državo in
družbo in odstraniti vse ovire, ki kvarijo družbeno harmonijo« (Oelkers 1999,
v Protner in Wakounig 2007, 8). Geslo, tako Key (1905 v Protner in Wakou-
nig 2007, 9), da naj vzgoja »izvira iz otrokove narave«, postane glavno vodilo
pedagoškega delovanja, usmerjenost v otroka ali, bolje rečeno, zahteva, da
»mora vzgoja izhajati iz otroka«, pa, tako Medveš (1992, 4), ena od ključnih
postavk reformske pedagogike.
Z vidika historičnega razumevanja razvoja participatornega diskurza, ki
znotraj reformskopedagoškega gibanja nakazuje pomembnost participacije
v pedagogiki (posledično tudi VIZ, socialni pedagogiki ter socialnem delu),
velja v vsebinskem pogledu idej, modelov konceptov ter različnih alterna-
tivnih VIZ ustanov (od katerih so nekatere v takšni ali drugačni obliki VIZ
sistemov prisotne še danes) z vidika povečanega zanimanja za sodelovanje
otrok/mladostnikov v VIZ (tudi razvojnih) procesih še posebej izpostaviti na-
slednje protagoniste:

– poljskega humanističnega pedagoga, zdravnika in pisatelja Korczaka,¹⁰
ki je v svojih pedagoških prizadevanjih izhajal iz teze, da otrok »ne po-
znamo«, zaradi česar jih je treba upoštevati ter spoštovati kot polno-
vredne partnerje z lastnimi interesi, željami in pravicami (Knauer 2008);
– radikalnega vzgojnega škotskega teoretika Neilla, ki je svojo predstavo
»svobodne šole« udejanjal skozi samoupravnost Summerhilla,¹¹ »svo-

¹⁰ V varšavskih sirotišnicah (Dom Sierot in Nasz Dom) je kot direktor v okviru vzgojnega programa
profiliralsvoje ideje VIZ,kisotemeljile na»pravicahotrokdospoštovanjainljubezni«.Vse življe-
nje je ostal zvest svojemu pedagoškemu kredu, ki je izhajal iz prepričanja, da »otroci ljudje ne
bodo šele postali, temveč so ljudje že zdaj« (Knauer 2008, 23). Kot velik zagovornik otrokovih
pravic, ki se morajo med drugim udejanjati tudi skozi pridobivanje lastnih izkušenj, je zago-
varjal sprejemanje otroka kot individuuma z vsemi njegovimi prednostmi in slabostmi, zaradi
česar mu je treba že v procesu odraščanja omogočiti možnosti participiranja, ki se izražajo v
(so)delovanju, (so)ukrepanju in (samo)odločanju (str. 23).
¹¹ Koncept samoupravljanja v Summerhilu izhaja iz enakovredne pozicije odločanja učencev in
36