Page 424 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Anja Valenčić Štembergar, Dragana Žunič, Sara Bertok, Brigita Drnovšek Olup in Mateja Maljevac

tevnost z vidika nege in terapije ter okrnjen občutek samozadovoljstva star-
šev (Guralnick 1998).
Prilagajanje na okoliščine vzgoje otroka s posebnimi potrebami je aktiven
proces, v katerem starši sprejemajo nove izkušnje in iščejo načine za spopa-
danje z vsakdanjimi težavami. Ta dinamičen proces traja dolgo, toliko, kot
traja samo starševstvo. Vzgajanje otroka s posebnimi potrebami prizadene
nekatere vidike družinskega življenja, npr. zmanjša spontanost in fleksibil-
nost pri skupnem preživljanju prostega časa (Hutton in Caron 2005) ter ome-
juje karierne priložnosti. Prav tako je doživljanje stresa odvisno od značilno-
sti staršev, npr. od njihovega prevladujočega sloga spoprijemanja s stresom
(Hall in Graff 2011).
Miller (1984 v Dyson 2010) opredeli štiri faze, preko katerih družina prehaja
vprocesuprilagajanjanaotrokasposebnimipotrebami.Tosofazapreživetja,
faza iskanja, faza normalizacije in faza odvajanja oz. ločitve. Faze si sledijo v
sosledju, vendar preko postopka prilagajanja prihaja do njihove sočasnosti,
vračanja iz ene faze v drugo ter preskakovanja.
Faza žalovanja oz. preživetja se začne z vzpostavitvijo diagnoze. Značil-
nost te faze je predvsem iskanje krivde v družini sami, velikokrat pa starši
krivijo okolico (npr. strokovnjake, zdravniško osebje ...). Zelo pogosto v tej
fazi se predvsem mame osredotočijo zgolj na otroka s posebnimi potrebami.
Pri tem pozabljajo na partnerja, sorojence pa tudi nase. Zavedati se morajo,
da so čustva, ki se pojavljajo v tej fazi, običajna. Sledi faza iskanja informa-
cij o otrokovih razvojnih težavah. V njej mama z otrokom pogosto vzpostavi
simbiotičen odnos, kar pomeni, da otrok ne more brez mame in ona ne brez
njega. Z otrokom dela večino svojega časa in pozablja na ostale pomembne
stvari. Večinoma sodeluje s strokovnjaki, z drugimi osebami pa noče sodelo-
vati. V tej fazi se starši navadijo na novo življenje in posebne potrebe otroka
sprejmejo kot del svojega življenja. V fazi normalizacije začnejo starši na svet
gledati realneje. Igra z otrokom ni več tako usmerjena v njegove posebne
potrebe, torej ali je igra dovolj strukturirana oz. ali spodbuja otrokov razvoj.
Sledi faza ločitve, npr. odhod otroka v vrtec. Tedaj se ponovno pojavijo čustva
strahu, nemoči, negotovosti, občutki krivde. Otrok se v tej fazi navaja na novo
okolje, starši pa spoznavajo, da niso samo oni tisti, ki znajo dobro poskrbeti
zanj. Velik poudarek je tudi na skrbi za prihodnost (Miller 1984 v Dyson 2010).
Časovnih omejitev prilagajanja na otroka s posebnimi potrebami ne mo-
remo opredeliti. Faze se pojavljajo in izginjajo, trajajo različno dolgo, pogosto
na to vplivajo stresni trenutki, ki so jim starši izpostavljeni. Pri prehajanju med
fazami imajo veliko vlogo strokovnjaki, ki delajo z otrokom. Ti lahko starše
opremijo z informacijami in znanjem, s katerimi bodo otroku pomagali, ter
jim pomagajo razviti zavedanje, da pri vzgoji in pomoči otroku ne ostajajo
424