Page 37 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 37
glasbeno življenje v ljubljani ...
pričara podobo ugodne intelektualne klime, ki je pogojevala razvoj bogatega
glasbenega utripa baročne Ljubljane.
Pomemben razcvet Ljubljane je konec 17. stoletja naznanil Janez Ludvik
Schönleben (1681–1681). Schönleben je med drugim dosegel, da je v prišel v
Ljubljano in tu odprl podružnico svoje salzburške tiskarne Janez Krstnik
Mayr (1634–1708). Iz tiskarne je prišlo veliko izjemno pomembnih pričevanj
bogatega ljubljanskega kulturnega življenja tistega časa.
Schönlebnova sestra Marija Ana je bila mati dveh osrednjih osebnosti iz
obdobja na prelomu v 18. stoletje, Janeza Antona (1662–1714) in Janeza Gregorja
(1655–1719) Dolničarja (Thalnitscher, Dolnitscher, z očetom in bratom
postanejo leta 1688 plemiči von Thalberg). Starejši Janez Gregor je bil pravnik,
zgodovinar ter natančen in podroben kronist vsega pomembnejšega dogajanja
na Kranjskem. Poleg tega je bil pobudnik vseh pomembnejših umetnostnih
načrtov v Ljubljani, zato ga upravičeno označujejo za »pravega barokizatorja
Ljubljane«.5 Z idejo Ljubljane kot »oživljenega in zmagoslavnega Rima« je
meril na duh rekatolizacije in na antično tradicijo Emone, na kateri je zrasla
Ljubljana, simbolizirala pa jo je postavitev ljubljanske stolnice leta 1707. Do
leta 1730 je Ljubljana dobila še vrsto stavb, ki ji skupaj s stolnico še danes dajejo
baročni pečat: križevniška, uršulinska in šentpetrska cerkev, nova mestna
hiša, prenovljen škofijski dvorec idr. Duhovna prenovitev je narekovala med
drugim ustanovitev in izgradnjo semenišča (1708–1717), katerega namen je
bil nenazadnje tudi glasben: »da bodo kleriki na voljo za službo pri obredih,
ker v stolnici primanjkuje strežnikov, pa tudi sodelavci med godbeniki«.6
Semenišče je postavil mlajši brat Janez Anton, ki je bil po bratovih
besedah »zapopadek vseh izvrstnih kreposti, sposoben za velike stvari, ker ga je
narava obdarila z velikimi darovi«.7 Oče mu je omogočil šolanje pri jezuitih
v Ljubljani, odkoder je šel študirat v Gorico, pa nato na Dunaj. Pred Turki
se je umaknil v Salzburg, nato pa je v Rimu dokončal še dvojni doktorat iz
filozofije in teologije. Janez Anton je bil pod tremi škofi generalni vikar
ljubljanske škofije ter glavni pobudnik in vodja zidave nove stolnice. Morda
tudi zaradi njegovih zvez so arhitekturno in likovno stolnico navdihovale
povezave s Salzburgom. S Salzburgom je bil tesno povezan tudi Janez Krstnik
Prešeren (1656–1704). Tudi Prešeren se je sprva šolal na jezuitskem kolegiju
v Ljubljani, nato je doktoriral iz filozofije na Dunaju, pa pozneje še na
5 Rafko Valenčič, »Pastoralna vprašanja časa in prostora,« v Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani: 1707, ur.
Metod Benedik (Ljubljana: Stolna župnija sv. Nikolaja etc., 2008), 104–115.
6 Valenčič, »Pastoralna vprašanja časa in prostora,« 107.
7 Navedno po: Metod Benedik, »Z novo stolnico v nov čas,« v Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani: 1707,
ur. Metod Benedik (Ljubljana: Stolna župnija sv. Nikolaja etc., 2008), 8–17, tu: 11.
35
pričara podobo ugodne intelektualne klime, ki je pogojevala razvoj bogatega
glasbenega utripa baročne Ljubljane.
Pomemben razcvet Ljubljane je konec 17. stoletja naznanil Janez Ludvik
Schönleben (1681–1681). Schönleben je med drugim dosegel, da je v prišel v
Ljubljano in tu odprl podružnico svoje salzburške tiskarne Janez Krstnik
Mayr (1634–1708). Iz tiskarne je prišlo veliko izjemno pomembnih pričevanj
bogatega ljubljanskega kulturnega življenja tistega časa.
Schönlebnova sestra Marija Ana je bila mati dveh osrednjih osebnosti iz
obdobja na prelomu v 18. stoletje, Janeza Antona (1662–1714) in Janeza Gregorja
(1655–1719) Dolničarja (Thalnitscher, Dolnitscher, z očetom in bratom
postanejo leta 1688 plemiči von Thalberg). Starejši Janez Gregor je bil pravnik,
zgodovinar ter natančen in podroben kronist vsega pomembnejšega dogajanja
na Kranjskem. Poleg tega je bil pobudnik vseh pomembnejših umetnostnih
načrtov v Ljubljani, zato ga upravičeno označujejo za »pravega barokizatorja
Ljubljane«.5 Z idejo Ljubljane kot »oživljenega in zmagoslavnega Rima« je
meril na duh rekatolizacije in na antično tradicijo Emone, na kateri je zrasla
Ljubljana, simbolizirala pa jo je postavitev ljubljanske stolnice leta 1707. Do
leta 1730 je Ljubljana dobila še vrsto stavb, ki ji skupaj s stolnico še danes dajejo
baročni pečat: križevniška, uršulinska in šentpetrska cerkev, nova mestna
hiša, prenovljen škofijski dvorec idr. Duhovna prenovitev je narekovala med
drugim ustanovitev in izgradnjo semenišča (1708–1717), katerega namen je
bil nenazadnje tudi glasben: »da bodo kleriki na voljo za službo pri obredih,
ker v stolnici primanjkuje strežnikov, pa tudi sodelavci med godbeniki«.6
Semenišče je postavil mlajši brat Janez Anton, ki je bil po bratovih
besedah »zapopadek vseh izvrstnih kreposti, sposoben za velike stvari, ker ga je
narava obdarila z velikimi darovi«.7 Oče mu je omogočil šolanje pri jezuitih
v Ljubljani, odkoder je šel študirat v Gorico, pa nato na Dunaj. Pred Turki
se je umaknil v Salzburg, nato pa je v Rimu dokončal še dvojni doktorat iz
filozofije in teologije. Janez Anton je bil pod tremi škofi generalni vikar
ljubljanske škofije ter glavni pobudnik in vodja zidave nove stolnice. Morda
tudi zaradi njegovih zvez so arhitekturno in likovno stolnico navdihovale
povezave s Salzburgom. S Salzburgom je bil tesno povezan tudi Janez Krstnik
Prešeren (1656–1704). Tudi Prešeren se je sprva šolal na jezuitskem kolegiju
v Ljubljani, nato je doktoriral iz filozofije na Dunaju, pa pozneje še na
5 Rafko Valenčič, »Pastoralna vprašanja časa in prostora,« v Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani: 1707, ur.
Metod Benedik (Ljubljana: Stolna župnija sv. Nikolaja etc., 2008), 104–115.
6 Valenčič, »Pastoralna vprašanja časa in prostora,« 107.
7 Navedno po: Metod Benedik, »Z novo stolnico v nov čas,« v Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani: 1707,
ur. Metod Benedik (Ljubljana: Stolna župnija sv. Nikolaja etc., 2008), 8–17, tu: 11.
35
