Page 38 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 38
musica et artes
salzburški benediktinski univerzi (pozneje naj bi neznano kje obranil še en
doktorat). Leta 1683 je postal salzburški kanonik, nadškofov svetovalec in
vodja nadškofijske knjižnice. Leta 1692 se je kot stolni prošt vrnil v Ljubljano
in postal eden osrednjih intelektualnih osebnosti svojega časa.
Če je duhovno in arhitekturno podobo Ljubljane navdihoval »sever-
ni Rim« Salzburg,8 pa so italijanski vzori zaznamovali splošno intelektualno
klimo in z njo vred glasbo. Slovesnosti ob posvetitvi in blagoslovitvi stolnice
so namreč vodili člani nekaj pred tem ustanovljene Academia philharmonico-
rum (1701). Ta je bila najvidnejša nosilka glasbenega življenja baročne Ljublja-
ne skupaj z nekaterimi drugimi podobnimi združenji. Med njimi sta posebej
pomembni Societas Unitorum (člani sami so se poimenovali tudi Die Gesel-
lschaft der Vereinigten ali Dizmova bratovščina, ustanovljena 1689) ter zlasti
Academia operosorum Labacensium (1693). Medtem ko je bila prva namenje-
na predvsem poglabljanju verskega življenja, četudi so se njeni člani ukvarja-
li tudi s širšimi kulturnimi vprašanji,9 pa je bila Academia operosorum usmer-
jena v obravnavo znanstvenih in kulturnih vprašanj. Po italijanskem vzoru jo
je ustanovil Janez Krstnik Prešeren, njeni člani pa so tudi pozneje vzdrževali
stalne stike s podobnimi italijanskimi združenji.
Delovanje Academiae philharmonicorum je bilo na eni strani
zaznamovano z religiozno komponento – še v času postopnega zamiranja
njenega delovanja so ohranjali opravljanje maš zadušnic za umrlimi člani
in slovesno praznovali praznik zavetnice sv. Cecilije. Poleg tega so člani
akademije oblikovali tudi glasbo za različna posvetna slavja, zabavali so visoke
goste na serenadah, organizirali vsakoletne regate z glasbo na Ljubljanici in
prirejali t. i. »akademije«, ki so predstavljale nekakšen zametek poznejših
javnih koncertov.
Primož Kuret meni, da je bila naloga filharmonikov »zlasti 'exercitium
interparietes', muziciranje za izbrani krog (zato tudi tako malo podatkov!) in
šele v drugi vrsti 'actus publici'«.10 Nedvomno je sicer iz njihovega delovanja
razbrati tudi prizadevanje za javno predstavitev njihovih del, ki je presegalo
privatno muziciranje, denimo, glasbenikov na aristokratskih dvorih ali
8 Ana Lavrič, »Povezave Ljubljane s 'Severnim Rimom' – Salzburgom,« v Janez Gregor Dolničar,
Zgodovina ljubljanske stolne cerkve: Ljubljana 1701–1714, ur. Ana Lavrič (Ljubljana: Založba ZRC,
2003), 57–58.
9 Kajetan Gantar, »Od Academiae operosorum do Academiae philharmonicorum,« v 300 Let, Ye-
ars Academia Philharmonicorum Labacensium: 1701–2001: Zbornik referatov z mednarodnega simpozi-
ja 25. in 26. oktobra 2001 v Ljubljani, ur. Ivan Klemenčič (Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center
SAZU, 2004), 57–72.
10 Primož Kuret, »Academia Philharmonicorum v Ljubljani,« Kronika 43, št. 1–2 (1995): 24.
36
salzburški benediktinski univerzi (pozneje naj bi neznano kje obranil še en
doktorat). Leta 1683 je postal salzburški kanonik, nadškofov svetovalec in
vodja nadškofijske knjižnice. Leta 1692 se je kot stolni prošt vrnil v Ljubljano
in postal eden osrednjih intelektualnih osebnosti svojega časa.
Če je duhovno in arhitekturno podobo Ljubljane navdihoval »sever-
ni Rim« Salzburg,8 pa so italijanski vzori zaznamovali splošno intelektualno
klimo in z njo vred glasbo. Slovesnosti ob posvetitvi in blagoslovitvi stolnice
so namreč vodili člani nekaj pred tem ustanovljene Academia philharmonico-
rum (1701). Ta je bila najvidnejša nosilka glasbenega življenja baročne Ljublja-
ne skupaj z nekaterimi drugimi podobnimi združenji. Med njimi sta posebej
pomembni Societas Unitorum (člani sami so se poimenovali tudi Die Gesel-
lschaft der Vereinigten ali Dizmova bratovščina, ustanovljena 1689) ter zlasti
Academia operosorum Labacensium (1693). Medtem ko je bila prva namenje-
na predvsem poglabljanju verskega življenja, četudi so se njeni člani ukvarja-
li tudi s širšimi kulturnimi vprašanji,9 pa je bila Academia operosorum usmer-
jena v obravnavo znanstvenih in kulturnih vprašanj. Po italijanskem vzoru jo
je ustanovil Janez Krstnik Prešeren, njeni člani pa so tudi pozneje vzdrževali
stalne stike s podobnimi italijanskimi združenji.
Delovanje Academiae philharmonicorum je bilo na eni strani
zaznamovano z religiozno komponento – še v času postopnega zamiranja
njenega delovanja so ohranjali opravljanje maš zadušnic za umrlimi člani
in slovesno praznovali praznik zavetnice sv. Cecilije. Poleg tega so člani
akademije oblikovali tudi glasbo za različna posvetna slavja, zabavali so visoke
goste na serenadah, organizirali vsakoletne regate z glasbo na Ljubljanici in
prirejali t. i. »akademije«, ki so predstavljale nekakšen zametek poznejših
javnih koncertov.
Primož Kuret meni, da je bila naloga filharmonikov »zlasti 'exercitium
interparietes', muziciranje za izbrani krog (zato tudi tako malo podatkov!) in
šele v drugi vrsti 'actus publici'«.10 Nedvomno je sicer iz njihovega delovanja
razbrati tudi prizadevanje za javno predstavitev njihovih del, ki je presegalo
privatno muziciranje, denimo, glasbenikov na aristokratskih dvorih ali
8 Ana Lavrič, »Povezave Ljubljane s 'Severnim Rimom' – Salzburgom,« v Janez Gregor Dolničar,
Zgodovina ljubljanske stolne cerkve: Ljubljana 1701–1714, ur. Ana Lavrič (Ljubljana: Založba ZRC,
2003), 57–58.
9 Kajetan Gantar, »Od Academiae operosorum do Academiae philharmonicorum,« v 300 Let, Ye-
ars Academia Philharmonicorum Labacensium: 1701–2001: Zbornik referatov z mednarodnega simpozi-
ja 25. in 26. oktobra 2001 v Ljubljani, ur. Ivan Klemenčič (Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center
SAZU, 2004), 57–72.
10 Primož Kuret, »Academia Philharmonicorum v Ljubljani,« Kronika 43, št. 1–2 (1995): 24.
36
