Page 40 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 40
musica et artes
so ga gojenci tudi vsakodnevno prakticirali, tako pri običajnih vsakodnevnih
liturgičnih slavjih kot pri slavnostnih bogoslužjih. Poleg tega jim je šolanje
nudilo tudi vpogled v osnove kompozicijske obrti.14
Višek umetniškega udejstvovanja gojencev jezuitskega zavoda so
predstavljale šolske igre. Njihova zgodovina sega v leto 1598 z Izakovim
žrtvovanjem (Immolatio Isaac) le dve leti po ustanovitvi kolegija, svojo tradicijo
pa je imela že v šolskih igrah protestantske stanovske šole v Ljubljani.15 Jezuitske
igre hkrati predstavljajo tudi eno najbolje ohranjenih pričevanj o glasbenem
življenju takratne Ljubljane. Ohranjenih je niz tiskanih sinopsisov iger, ki jih
je praktično brez izjeme natisnila ljubljanska Mayerjeva delavnica. Baročno
gostobeseden naslov iger, natančen opis datuma in izvedbene priložnosti,
jedrnat, večkrat tudi dvojezičen latinsko-nemški povzetek dogajanja ter zlasti
izčrpen seznam sodelujočih pričajo o stalnem umetniškem udejstvovanju
gojencev na vseh stopnjah šolanja. Pri tem so dijaki sodelovali kot solisti in
člani različnih zborov, pevci in igralci. Nastopajoči pevci so v svojih vlogah
vselej tudi posebej navedeni (In Choris Musicis, Chorus Musicus, Chorus
Musicorum, Nomina Musicorum ...). To pa hkrati ne izključuje dejstva, da so
pri izvedbah sodelovali tudi instrumentalisti.
Seznami nastopajočih so posebej zanimivi, saj v njih srečamo nekatera
pozneje izpostavljena glasbena imena. Med njimi izstopa, denimo, Mihael
Omerza (Michaël Omersa), ki je v igri Lusus Fortunae – Glücks-Spill (1695)
imenovan kot seminarist (»Poëta Sem.«). Omerza je pozneje postal eden
najbolj vidnih glasbenikov na Kranjskem, nekaj časa je vodil jezuitski kolegij,
predvsem pa je napisal nekaj oratorijev.
V isti igri je skupaj z Omerzo nastopil tudi Baltazar Pregl (Balthasar
Pregl), ki ga seznam nastopajočih navaja kot glasbenika v stolni cerkvi sv.
Nikolaja (»Musicus ad S. Nicolarum«). Nekaj let pozneje je pri izvedbi igre
Libera in vinculis libertas (1701) označen kot stolni tenor (»Cathedr. Eccl. ad
Sanctum Nicolaum Tenorista«). Pregl je v stolnici pel že od leta 1694, pozneje
pa je postal pomemben stolni zborovodja, ki je med drugim vodil slovesnosti
ob blagoslovitvi stolnice. Kot zborovodja je sodeloval z organistom Janezom
Gašperjem Gošljem Ljubljanskim (Goshl, Joannes Casparus Goschel
Labacensis), prav tako jezuitskim gojencem, ki se je pozneje šolal v graškem
Ferdinandeumu, nato je bil od leta 1680 do svoje smrti leta 1716 ljubljanski
stolni organist, vmes pa (vsaj leta 1711) ravnatelj Akademije filharmonikov.
14 Janez Höf ler, »Nekaj vrstic o prvih desetletjih jezuitskega kolegija v Ljubljani,« Kronika 18, št. 1
(1970): 21.
15 Janez Höf ler, Glasbena umetnost pozne renesane in baroka na Slovenskem (Ljubljana: Partizanska knji-
ga, 1978), 69.
38
so ga gojenci tudi vsakodnevno prakticirali, tako pri običajnih vsakodnevnih
liturgičnih slavjih kot pri slavnostnih bogoslužjih. Poleg tega jim je šolanje
nudilo tudi vpogled v osnove kompozicijske obrti.14
Višek umetniškega udejstvovanja gojencev jezuitskega zavoda so
predstavljale šolske igre. Njihova zgodovina sega v leto 1598 z Izakovim
žrtvovanjem (Immolatio Isaac) le dve leti po ustanovitvi kolegija, svojo tradicijo
pa je imela že v šolskih igrah protestantske stanovske šole v Ljubljani.15 Jezuitske
igre hkrati predstavljajo tudi eno najbolje ohranjenih pričevanj o glasbenem
življenju takratne Ljubljane. Ohranjenih je niz tiskanih sinopsisov iger, ki jih
je praktično brez izjeme natisnila ljubljanska Mayerjeva delavnica. Baročno
gostobeseden naslov iger, natančen opis datuma in izvedbene priložnosti,
jedrnat, večkrat tudi dvojezičen latinsko-nemški povzetek dogajanja ter zlasti
izčrpen seznam sodelujočih pričajo o stalnem umetniškem udejstvovanju
gojencev na vseh stopnjah šolanja. Pri tem so dijaki sodelovali kot solisti in
člani različnih zborov, pevci in igralci. Nastopajoči pevci so v svojih vlogah
vselej tudi posebej navedeni (In Choris Musicis, Chorus Musicus, Chorus
Musicorum, Nomina Musicorum ...). To pa hkrati ne izključuje dejstva, da so
pri izvedbah sodelovali tudi instrumentalisti.
Seznami nastopajočih so posebej zanimivi, saj v njih srečamo nekatera
pozneje izpostavljena glasbena imena. Med njimi izstopa, denimo, Mihael
Omerza (Michaël Omersa), ki je v igri Lusus Fortunae – Glücks-Spill (1695)
imenovan kot seminarist (»Poëta Sem.«). Omerza je pozneje postal eden
najbolj vidnih glasbenikov na Kranjskem, nekaj časa je vodil jezuitski kolegij,
predvsem pa je napisal nekaj oratorijev.
V isti igri je skupaj z Omerzo nastopil tudi Baltazar Pregl (Balthasar
Pregl), ki ga seznam nastopajočih navaja kot glasbenika v stolni cerkvi sv.
Nikolaja (»Musicus ad S. Nicolarum«). Nekaj let pozneje je pri izvedbi igre
Libera in vinculis libertas (1701) označen kot stolni tenor (»Cathedr. Eccl. ad
Sanctum Nicolaum Tenorista«). Pregl je v stolnici pel že od leta 1694, pozneje
pa je postal pomemben stolni zborovodja, ki je med drugim vodil slovesnosti
ob blagoslovitvi stolnice. Kot zborovodja je sodeloval z organistom Janezom
Gašperjem Gošljem Ljubljanskim (Goshl, Joannes Casparus Goschel
Labacensis), prav tako jezuitskim gojencem, ki se je pozneje šolal v graškem
Ferdinandeumu, nato je bil od leta 1680 do svoje smrti leta 1716 ljubljanski
stolni organist, vmes pa (vsaj leta 1711) ravnatelj Akademije filharmonikov.
14 Janez Höf ler, »Nekaj vrstic o prvih desetletjih jezuitskega kolegija v Ljubljani,« Kronika 18, št. 1
(1970): 21.
15 Janez Höf ler, Glasbena umetnost pozne renesane in baroka na Slovenskem (Ljubljana: Partizanska knji-
ga, 1978), 69.
38
