Page 41 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 41
glasbeno življenje v ljubljani ...
Kot izvrstnega glasbenika ga v svoji Bibliotheci Labacensis publica predstavlja
tudi J. G. Dolničar.
V igri Libera in vinculis libertas (1701) nastopa med drugim Janez Mihael
Arh (Joannes Michäel Arch), prav tako eden od glasbenikov, omenjenih v
Dolničarjevi Bibliotheci. Arh je bil sicer glasbeno aktiven tudi v jezuitskem
seminarju, ne le kot pevec, ampak celo kot violinist in pozavnist.16
Zanimivo je torej, da je pri nekaterih pevcih označeno, da sodelujejo
tudi na koru stolne cerkve ter pri očetih avguštincih, kar potrjuje tesno sode-
lovanje in pretakanje kadrov med institucijami, še posebej seveda, če je to zah-
tevala narava mogočnejše glasbene slovesnosti. Poleg tega pa je razbrati, da so
bili tudi ti pevci praviloma vključeni v jezuitsko izobraževanje.
Med njimi velja omeniti denimo Andreja Stamitzerja, člana stolnega
zbora. Pri izvedbi igre Amazon Christiana fuga de utroque mundo triumphans
(1709, avtor glasbe p. Marijan Čadež, p. Marianus Tshadesh, cistercijanec
in profes stiškega samostana)17 je naveden kot diskantist katedralne cerkve
(»Andreas Stamizer Styrius Fraslavien. Principist. Discant. in templo
Cathedrali«). Prav tako naslednje leto sodeluje v igri Magnanimitas belli, et
pacis (1710) tokrat in tudi pozneje kot dijak, a še vedno s pevskimi obveznostmi
v stolni cerkvi (»Andreas Stamizer Styrus Fraslav. Gramm. Discant. in
Templo Cathedr.«). Leta 1712 je tako v igri Ericus Disertus (1712), imenovan
kot »poëta« (»Andr. Stamizer Styr. Fraslav. Poëta. Discant. in templo
Cathed.«), naslednjega leta pa Caecilia in et cum valeriano (1713), označen kot
»retor« (»Andreas Stanizer, Styurs Fraslaviensis, Rhetor«).
Primerjava sodelujočih je zlasti zgovorna v primerih, ko imamo
ohranjene tiskane sinopsise za igre, ki si sledijo v strnjenem časovnem
zaporedju, kot je to v zadnjih primerih. Tako prav lahko v igrah Amazon
Christiana (1709), Magnanimitas belli, et pacis (1710), Ericus Disertus (1712)
ter Caecilia in et cum Valeriano (1713) zasledimo več imen istih glasbenikov,
ki napredujejo v svojih študijskih stopnjah, a ostajajo nosilci glasbenega
poustvarjanja jezuitskih iger, nenazadnje pa pogosto tudi osrednjih
ljubljanskih cerkvenih korov. To velja za stolnega pevca in gojenca kolegija
Janeza Krstnika Vilfana, ki ga najdemo zapored v treh igrah (1709: kot »Joan.
Baptist. Wilffon, Labac. Princip. Discant. in templo Cathedrali«, nato 1710:
kot »Joannes Baptista Wilffon Varn. Labac. Gram. Disc. in Templo Cathedr.«
ter 1713 kot »Joannes Baptista Vilfon Carn. Labac. Rhetor«). Podobno
srečamo zaporedoma navedenega Mihaela Goloba (1709: »Michaël Golob.
16 Höf ler, op. cit., 74.
17 Höf ler, op. cit., 74.
39
Kot izvrstnega glasbenika ga v svoji Bibliotheci Labacensis publica predstavlja
tudi J. G. Dolničar.
V igri Libera in vinculis libertas (1701) nastopa med drugim Janez Mihael
Arh (Joannes Michäel Arch), prav tako eden od glasbenikov, omenjenih v
Dolničarjevi Bibliotheci. Arh je bil sicer glasbeno aktiven tudi v jezuitskem
seminarju, ne le kot pevec, ampak celo kot violinist in pozavnist.16
Zanimivo je torej, da je pri nekaterih pevcih označeno, da sodelujejo
tudi na koru stolne cerkve ter pri očetih avguštincih, kar potrjuje tesno sode-
lovanje in pretakanje kadrov med institucijami, še posebej seveda, če je to zah-
tevala narava mogočnejše glasbene slovesnosti. Poleg tega pa je razbrati, da so
bili tudi ti pevci praviloma vključeni v jezuitsko izobraževanje.
Med njimi velja omeniti denimo Andreja Stamitzerja, člana stolnega
zbora. Pri izvedbi igre Amazon Christiana fuga de utroque mundo triumphans
(1709, avtor glasbe p. Marijan Čadež, p. Marianus Tshadesh, cistercijanec
in profes stiškega samostana)17 je naveden kot diskantist katedralne cerkve
(»Andreas Stamizer Styrius Fraslavien. Principist. Discant. in templo
Cathedrali«). Prav tako naslednje leto sodeluje v igri Magnanimitas belli, et
pacis (1710) tokrat in tudi pozneje kot dijak, a še vedno s pevskimi obveznostmi
v stolni cerkvi (»Andreas Stamizer Styrus Fraslav. Gramm. Discant. in
Templo Cathedr.«). Leta 1712 je tako v igri Ericus Disertus (1712), imenovan
kot »poëta« (»Andr. Stamizer Styr. Fraslav. Poëta. Discant. in templo
Cathed.«), naslednjega leta pa Caecilia in et cum valeriano (1713), označen kot
»retor« (»Andreas Stanizer, Styurs Fraslaviensis, Rhetor«).
Primerjava sodelujočih je zlasti zgovorna v primerih, ko imamo
ohranjene tiskane sinopsise za igre, ki si sledijo v strnjenem časovnem
zaporedju, kot je to v zadnjih primerih. Tako prav lahko v igrah Amazon
Christiana (1709), Magnanimitas belli, et pacis (1710), Ericus Disertus (1712)
ter Caecilia in et cum Valeriano (1713) zasledimo več imen istih glasbenikov,
ki napredujejo v svojih študijskih stopnjah, a ostajajo nosilci glasbenega
poustvarjanja jezuitskih iger, nenazadnje pa pogosto tudi osrednjih
ljubljanskih cerkvenih korov. To velja za stolnega pevca in gojenca kolegija
Janeza Krstnika Vilfana, ki ga najdemo zapored v treh igrah (1709: kot »Joan.
Baptist. Wilffon, Labac. Princip. Discant. in templo Cathedrali«, nato 1710:
kot »Joannes Baptista Wilffon Varn. Labac. Gram. Disc. in Templo Cathedr.«
ter 1713 kot »Joannes Baptista Vilfon Carn. Labac. Rhetor«). Podobno
srečamo zaporedoma navedenega Mihaela Goloba (1709: »Michaël Golob.
16 Höf ler, op. cit., 74.
17 Höf ler, op. cit., 74.
39
