Page 39 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 39
glasbeno življenje v ljubljani ...
pozneje v meščanskih salonih. Pri tem se je mešalo posvetno s cerkvenim,
javno z zasebnim, visoka aristokracija pa z meščanstvom in s poklicnimi
glasbeniki, ki so sodili v socialno nižji sloj.
Čeprav je bila akademija uradno ustanovljena leta 1701, pa je neformalno
najverjetneje obstajala že prej, na kar morda opozarja Dolničarjev zapis, da so
že proti koncu leta 1700 imeli na domu prvega ravnatelja Janeza Bertholda pl.
Höfferja v Ljubljani na Bregu »Actus academicus der Herren Musicorum«.11
Akademija filharmonikov je svoje delovanje natančno opredelila
s pravili (Leges Academiae Philharmonicorum), v katerih je podrobno
regulirano njeno delovanje, vodstvo in članstvo, obenem pa so zlasti jasno
začrtani njeni cilji. Pri tem ne glede na nesporno laiško naravo te ustanove v
skladu z baročnim duhom izstopa poudarjanje pomena religioznega temelja
glasbe. V pravilih je tako izraženo za barok značilno hrepenenje po glasbi
večno dogajajoče se liturgije nebeškega Jeruzalema, ki jo predstavlja koncept
neminljive oz. nebeške glasbe (caelestem illam aeternum duraturam). Pri tem
pa člani akademije ne zapostavljajo »časne« oz. »minljive glasbe« (concreatio
temporalis), pri čemer ohranjajo načelo »dostojnega razvedrila« (ut honeste
recreentur).12 V tem smislu je mogoče Academio philharmonicorum razumeti
kot svojevrstno dopolnilo obeh prej omenjenih bratovščin: na eni strani je
torej v iskanje dobrega usmerjena Dizmova bratovščina (z izpostavljenim
duhovnim ciljem), ki ji sledi v raziskovanje resničnega osredotočena Academia
operosorum (kot znanstveno združenje) ter za gojenje lepega (v glasbi)
ustanovljena Academia philharmonicorum.13 Da ne gre za nek nepovezan
sistem bratovščin, nam nenazadnje potrjuje dejstvo, da so bilištevilni člani
vsem bratovščinam skupni.
Poleg tega ne velja spregledati, da je ustvarjalni polet 17. in zgodnjega
18. stoletja na Kranjskem označevala duhovno bogata ter intelektualno
poglobljena dejavnost jezuitske gimnazije, v kateri je imela poleg vaj v
govorništvu in olikanem vedenju posebno mesto glasba. Jezuitski kolegij si je
intenzivno prizadeval za podroben pouk v koralnem in figuralnem petju, ki
11 Dragotin Cvetko, Academia Philharmonicorum Labacensis (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1962),
29; Metoda Kokole, »Academia Philharmonicorum Labacensium v evropskem okviru,« v 300
Let, Years Academia Philharmonicorum Labacensium: 1701–2001: Zbornik referatov z mednarodnega sim-
pozija 25. in 26. oktobra 2001 v Ljubljani, ur. Ivan Klemenčič (Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni cen-
ter SAZU, 2004), 29–56, tu: 40.
12 Gantar, »Od Academiae Operosorum do Academiae Philharmonicorum,« 68.
13 Načrtovali so tudi akademije, ki bi se usmerjale v ostale umetnosti – kar je nenazadnje tudi eno
najzgodnejših pričevanj o tem, kako so pojmovali povezavo umetnosti, ki je v polnosti zaživela
šele s konceptom beaux arts, oblikovanim znotraj razvetljenskih idej, svoj odmev v glasbi pa je zares
dosegla sredi 18. stoletja z estetskim konceptom, v katerega se je enakopravno vključila tudi glasba.
37
pozneje v meščanskih salonih. Pri tem se je mešalo posvetno s cerkvenim,
javno z zasebnim, visoka aristokracija pa z meščanstvom in s poklicnimi
glasbeniki, ki so sodili v socialno nižji sloj.
Čeprav je bila akademija uradno ustanovljena leta 1701, pa je neformalno
najverjetneje obstajala že prej, na kar morda opozarja Dolničarjev zapis, da so
že proti koncu leta 1700 imeli na domu prvega ravnatelja Janeza Bertholda pl.
Höfferja v Ljubljani na Bregu »Actus academicus der Herren Musicorum«.11
Akademija filharmonikov je svoje delovanje natančno opredelila
s pravili (Leges Academiae Philharmonicorum), v katerih je podrobno
regulirano njeno delovanje, vodstvo in članstvo, obenem pa so zlasti jasno
začrtani njeni cilji. Pri tem ne glede na nesporno laiško naravo te ustanove v
skladu z baročnim duhom izstopa poudarjanje pomena religioznega temelja
glasbe. V pravilih je tako izraženo za barok značilno hrepenenje po glasbi
večno dogajajoče se liturgije nebeškega Jeruzalema, ki jo predstavlja koncept
neminljive oz. nebeške glasbe (caelestem illam aeternum duraturam). Pri tem
pa člani akademije ne zapostavljajo »časne« oz. »minljive glasbe« (concreatio
temporalis), pri čemer ohranjajo načelo »dostojnega razvedrila« (ut honeste
recreentur).12 V tem smislu je mogoče Academio philharmonicorum razumeti
kot svojevrstno dopolnilo obeh prej omenjenih bratovščin: na eni strani je
torej v iskanje dobrega usmerjena Dizmova bratovščina (z izpostavljenim
duhovnim ciljem), ki ji sledi v raziskovanje resničnega osredotočena Academia
operosorum (kot znanstveno združenje) ter za gojenje lepega (v glasbi)
ustanovljena Academia philharmonicorum.13 Da ne gre za nek nepovezan
sistem bratovščin, nam nenazadnje potrjuje dejstvo, da so bilištevilni člani
vsem bratovščinam skupni.
Poleg tega ne velja spregledati, da je ustvarjalni polet 17. in zgodnjega
18. stoletja na Kranjskem označevala duhovno bogata ter intelektualno
poglobljena dejavnost jezuitske gimnazije, v kateri je imela poleg vaj v
govorništvu in olikanem vedenju posebno mesto glasba. Jezuitski kolegij si je
intenzivno prizadeval za podroben pouk v koralnem in figuralnem petju, ki
11 Dragotin Cvetko, Academia Philharmonicorum Labacensis (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1962),
29; Metoda Kokole, »Academia Philharmonicorum Labacensium v evropskem okviru,« v 300
Let, Years Academia Philharmonicorum Labacensium: 1701–2001: Zbornik referatov z mednarodnega sim-
pozija 25. in 26. oktobra 2001 v Ljubljani, ur. Ivan Klemenčič (Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni cen-
ter SAZU, 2004), 29–56, tu: 40.
12 Gantar, »Od Academiae Operosorum do Academiae Philharmonicorum,« 68.
13 Načrtovali so tudi akademije, ki bi se usmerjale v ostale umetnosti – kar je nenazadnje tudi eno
najzgodnejših pričevanj o tem, kako so pojmovali povezavo umetnosti, ki je v polnosti zaživela
šele s konceptom beaux arts, oblikovanim znotraj razvetljenskih idej, svoj odmev v glasbi pa je zares
dosegla sredi 18. stoletja z estetskim konceptom, v katerega se je enakopravno vključila tudi glasba.
37
