Page 44 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 44
musica et artes
je tudi sicer veljal za osrednjo osebnost svojega časa. Poleg njegove izjemne
intelektualne širine – po šolanju pri ljubljanskih jezuitih je šel študirat v
Salzburg in na Dunaj – so ga odlikovale tudi izjemno privlačne osebnostne
osebnosti, zaradi katerih je bil posebej priljubljen tudi potem, ko je zaradi
bolezni po svojem štiridesetem letu starosti ostal priklenjen na posteljo.
Virtuozno naj bi obvladoval številne instrumente, med njimi posebej teorbo,
očitno pa je bil tudi spreten tudi kot skladatelj.
Skoraj neprekinjeno zaporedje uprizoritev (prekinitev je morda
povzročilo imenovanje Omerze za župnika na Igu leta 1715) ravno tako govori
v prid kontinuitete uprizarjanja tovrstnih del in s tem tako visoke ustvarjalne
kot poustvarjalne ravni kranjskih glasbenikov, ki so seveda očitno združevali
svoje moči pri posebej pomembnih slovesnih trenutkih. Jasno je, da so tako
sodelovali med seboj tako dijaki jezuitskega kolegija kot poklicni glasbeniki
in nenazadnje verzirano plemstvo,26 ki je v tipu družbe, kakršnega je
predstavljala Academia philharmonicorum, našlo možnost tudi plemenitega
glasbenega udejstvovanja. Prav Academia se zdi, da je tako simbolizirala
povezanost glasbenikov na Kranjskem – na eni strani je združevala najvidnejše
aristokratske osebnosti, hkrati tedanjo najvišjo intelektualno smetano ter
kompozicijsko verzirane in izvajalsko spretne glasbenike. Ob tem pa je postala
osrednji stimulans glasbenega življenja na Kranjskem.
Višek tega obdobja je nedvomno predstavljalo praznovanje blagoslovitve
nove stolnice in uvedbe bogoslužja v njej v letih 1706 in 1707. Razumljivo je
zato, da je kljub v pravilih zapisani omejitvi, da naj bi število akademikov ne
preseglo 31, tovrstna priložnost 22. avgusta 1706 povezala kar 64 glasbenikov.
Dolničar tako slikovito opisuje slovesnosti. Najprej skrbno opiše natančno
določeno zaporedje udeležencev procesije, v kateri je bilo tudi
osem trobent in bobnica, ki si jih je naložil zbor stolnih glasbenikov. [...] Po konča-
ni procesiji je imel prevzvišeni škof pontifikalno mašo med vsakovrstnimi glasovi v
dveh zborih gospodov akademikov filharmonikov, nad 64 po številu, kamor nisto
všteti godbeniki, ki so izvajali polifono glasbo.27
26 Ivan Klemenčič, »Academia Philharmonicorum Labacensium (1701–2001) v luči glasbenega
poustvarjanja na Slovenskem,« v 300 Let, Years Academia Philharmonicorum Labacensium: 1701–2001:
Zbornik referatov z mednarodnega simpozija 25. in 26. oktobra 2001 v Ljubljani, ur. Ivan Klemenčič (Lju-
bljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2004), 17–28, tu: 18.
27 »Sequebantur octo buccinae cum aeneo tympano, quos except Cathedralium musicorum chorus. […] Finita
processione pontificabat celsissimus Praesul inter omnis generis vocum e duobus choris a DD. Academicis
Philo-Harmonicis, plus numero 64 computatis, non numerates tubicinum choris, productis certamina.« Janez
Gregor Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ljubljana 1701–1714, ur. Ana Lavrič (Ljubljana:
Založba ZRC, 2003), 185 (lat. izvirnik) in 340 (slov. prevod).
42
je tudi sicer veljal za osrednjo osebnost svojega časa. Poleg njegove izjemne
intelektualne širine – po šolanju pri ljubljanskih jezuitih je šel študirat v
Salzburg in na Dunaj – so ga odlikovale tudi izjemno privlačne osebnostne
osebnosti, zaradi katerih je bil posebej priljubljen tudi potem, ko je zaradi
bolezni po svojem štiridesetem letu starosti ostal priklenjen na posteljo.
Virtuozno naj bi obvladoval številne instrumente, med njimi posebej teorbo,
očitno pa je bil tudi spreten tudi kot skladatelj.
Skoraj neprekinjeno zaporedje uprizoritev (prekinitev je morda
povzročilo imenovanje Omerze za župnika na Igu leta 1715) ravno tako govori
v prid kontinuitete uprizarjanja tovrstnih del in s tem tako visoke ustvarjalne
kot poustvarjalne ravni kranjskih glasbenikov, ki so seveda očitno združevali
svoje moči pri posebej pomembnih slovesnih trenutkih. Jasno je, da so tako
sodelovali med seboj tako dijaki jezuitskega kolegija kot poklicni glasbeniki
in nenazadnje verzirano plemstvo,26 ki je v tipu družbe, kakršnega je
predstavljala Academia philharmonicorum, našlo možnost tudi plemenitega
glasbenega udejstvovanja. Prav Academia se zdi, da je tako simbolizirala
povezanost glasbenikov na Kranjskem – na eni strani je združevala najvidnejše
aristokratske osebnosti, hkrati tedanjo najvišjo intelektualno smetano ter
kompozicijsko verzirane in izvajalsko spretne glasbenike. Ob tem pa je postala
osrednji stimulans glasbenega življenja na Kranjskem.
Višek tega obdobja je nedvomno predstavljalo praznovanje blagoslovitve
nove stolnice in uvedbe bogoslužja v njej v letih 1706 in 1707. Razumljivo je
zato, da je kljub v pravilih zapisani omejitvi, da naj bi število akademikov ne
preseglo 31, tovrstna priložnost 22. avgusta 1706 povezala kar 64 glasbenikov.
Dolničar tako slikovito opisuje slovesnosti. Najprej skrbno opiše natančno
določeno zaporedje udeležencev procesije, v kateri je bilo tudi
osem trobent in bobnica, ki si jih je naložil zbor stolnih glasbenikov. [...] Po konča-
ni procesiji je imel prevzvišeni škof pontifikalno mašo med vsakovrstnimi glasovi v
dveh zborih gospodov akademikov filharmonikov, nad 64 po številu, kamor nisto
všteti godbeniki, ki so izvajali polifono glasbo.27
26 Ivan Klemenčič, »Academia Philharmonicorum Labacensium (1701–2001) v luči glasbenega
poustvarjanja na Slovenskem,« v 300 Let, Years Academia Philharmonicorum Labacensium: 1701–2001:
Zbornik referatov z mednarodnega simpozija 25. in 26. oktobra 2001 v Ljubljani, ur. Ivan Klemenčič (Lju-
bljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2004), 17–28, tu: 18.
27 »Sequebantur octo buccinae cum aeneo tympano, quos except Cathedralium musicorum chorus. […] Finita
processione pontificabat celsissimus Praesul inter omnis generis vocum e duobus choris a DD. Academicis
Philo-Harmonicis, plus numero 64 computatis, non numerates tubicinum choris, productis certamina.« Janez
Gregor Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ljubljana 1701–1714, ur. Ana Lavrič (Ljubljana:
Založba ZRC, 2003), 185 (lat. izvirnik) in 340 (slov. prevod).
42
