Page 45 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 45
glasbeno življenje v ljubljani ...
Podobno kot alegorični pomen, ki ga razvijajo pridige, ohranjene ob tej pri-
ložnosti, se zdi, da tudi sprevod z vzklikanjem ljudstva, s trombami in pavka-
mi obnavlja algorijo procesije kralja Davida ob prenosu skrinje zaveze. Zna-
čilno se k tej alegoriji v svoji pridigi vrača slovesni pridigar, Franc Bernard
Fischer (1662–1715), ko poziva Ljubljano, ki je
iz tega svetovno znanega mesta [rimska Emona] izrasli Feniks, pripravi si za da-
našnji dan slavoloke, opravi se za praznovanje, zaukaži vzklikanje in radost, prip-
ravi svoje glasbenike z njih zvenečimi trombami, piščalmi in trobentami ... Pohiti-
te za velikim kraljem Davidom, ki je z vso Izraelovo hišo ob vzklikanju ljudstva in
zvokih tromb pospremil skrinjo zaveze od Obededoma v domovanje, zgrajeno v nje-
no čast.28
Podobno se ponovi ob koncu sklepa blagoslovitve stolnice in nato leto pozne-
je (1707), ko kronist Dolničar zapiše:
Ko je nato tudi knezoškof sédel na svoj prestol, je gospod prošt grof Leopold Koben-
cl začel maševati, medtem pa sta dva glasbena zbora (ne vštevši onih, ki so igrali
na trobente in rogove in so sestavljali poseben zbor), v katerih je bilo vsaj 50 izbra-
nih akademikov filharmonikov, pod vodstvom Bertholda pl. Höfferja, kranjskega
plemiča in ustanovitelja te akademije, nastopala na kar najbolj prazničen način z
nadvse ubrano glasbo vseh vrst glasov in glasbil.29
Posebej slikovit je tudi opis prve javne predstavitve Academiae
operosorum (šele leta 1702, torej mnogo po njeni ustanovitvi), pri kateri so
prejkone nastopali tudi filharmoniki. Tako naj bi obhajali nastop akademije
na praznik sv. Lucije, 13. decembra 1701 v škofijskem dvorcu, kot poroča J. G.
Dolničar: »med zvoki trobent in bobnov ter ob simfoničnem sozvočju izbrane
glasbe«.30
Značilen je tudi oris prvega javnega nastopa Academiae philharmonico-
rum leta 1702:
28 Matija Ogrin, »Retorska proza na Slovenskem na začetku 18. stoletja,« v Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani:
1708, ur. Metod Benedik (Ljubljana: Stolna župnija sv. Nikolaja v Ljubljani etc., 2008), 124–147, tu: 135.
29 »Inde pariter Principe Episcopo suo throno incumbente D. Praepositus Leopoldus Comes a Cobenzel Sacris
operari coepi, binis musicorum choris (tubicines non computando et Hautsbois vulgo, qui speciales choros con-
fecerant), quos facile 50 selecti Academici Philharmonici, rem ordinante Bertholdo ab Höffer, Patritio Cari-
noliae et fundatore dictae Academiae, occupaverant, omnis generis vocum et instrumentorum amoenissima
varietate festivissime concertantibus.« Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ljubljana 1701–1714,
198 (lat. izvirnik), 353 (slov. prevod). Metoda Kokole sicer upravičeno prevaja »hautsbois« kot
»oboe«. Prim. Kokole, »Academia Philharmonicorum Labacensium v evropskem okviru,« 46.
30 Dolničar piše dobesedno: »[I]nter tubarum et tympanorum clangores ac symphoniacos selectioris musices
concentus«. Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ljubljana 1701–1714, 133 (lat. izvirnik) in 286
(slov. prevod).
43
Podobno kot alegorični pomen, ki ga razvijajo pridige, ohranjene ob tej pri-
ložnosti, se zdi, da tudi sprevod z vzklikanjem ljudstva, s trombami in pavka-
mi obnavlja algorijo procesije kralja Davida ob prenosu skrinje zaveze. Zna-
čilno se k tej alegoriji v svoji pridigi vrača slovesni pridigar, Franc Bernard
Fischer (1662–1715), ko poziva Ljubljano, ki je
iz tega svetovno znanega mesta [rimska Emona] izrasli Feniks, pripravi si za da-
našnji dan slavoloke, opravi se za praznovanje, zaukaži vzklikanje in radost, prip-
ravi svoje glasbenike z njih zvenečimi trombami, piščalmi in trobentami ... Pohiti-
te za velikim kraljem Davidom, ki je z vso Izraelovo hišo ob vzklikanju ljudstva in
zvokih tromb pospremil skrinjo zaveze od Obededoma v domovanje, zgrajeno v nje-
no čast.28
Podobno se ponovi ob koncu sklepa blagoslovitve stolnice in nato leto pozne-
je (1707), ko kronist Dolničar zapiše:
Ko je nato tudi knezoškof sédel na svoj prestol, je gospod prošt grof Leopold Koben-
cl začel maševati, medtem pa sta dva glasbena zbora (ne vštevši onih, ki so igrali
na trobente in rogove in so sestavljali poseben zbor), v katerih je bilo vsaj 50 izbra-
nih akademikov filharmonikov, pod vodstvom Bertholda pl. Höfferja, kranjskega
plemiča in ustanovitelja te akademije, nastopala na kar najbolj prazničen način z
nadvse ubrano glasbo vseh vrst glasov in glasbil.29
Posebej slikovit je tudi opis prve javne predstavitve Academiae
operosorum (šele leta 1702, torej mnogo po njeni ustanovitvi), pri kateri so
prejkone nastopali tudi filharmoniki. Tako naj bi obhajali nastop akademije
na praznik sv. Lucije, 13. decembra 1701 v škofijskem dvorcu, kot poroča J. G.
Dolničar: »med zvoki trobent in bobnov ter ob simfoničnem sozvočju izbrane
glasbe«.30
Značilen je tudi oris prvega javnega nastopa Academiae philharmonico-
rum leta 1702:
28 Matija Ogrin, »Retorska proza na Slovenskem na začetku 18. stoletja,« v Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani:
1708, ur. Metod Benedik (Ljubljana: Stolna župnija sv. Nikolaja v Ljubljani etc., 2008), 124–147, tu: 135.
29 »Inde pariter Principe Episcopo suo throno incumbente D. Praepositus Leopoldus Comes a Cobenzel Sacris
operari coepi, binis musicorum choris (tubicines non computando et Hautsbois vulgo, qui speciales choros con-
fecerant), quos facile 50 selecti Academici Philharmonici, rem ordinante Bertholdo ab Höffer, Patritio Cari-
noliae et fundatore dictae Academiae, occupaverant, omnis generis vocum et instrumentorum amoenissima
varietate festivissime concertantibus.« Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ljubljana 1701–1714,
198 (lat. izvirnik), 353 (slov. prevod). Metoda Kokole sicer upravičeno prevaja »hautsbois« kot
»oboe«. Prim. Kokole, »Academia Philharmonicorum Labacensium v evropskem okviru,« 46.
30 Dolničar piše dobesedno: »[I]nter tubarum et tympanorum clangores ac symphoniacos selectioris musices
concentus«. Dolničar, Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ljubljana 1701–1714, 133 (lat. izvirnik) in 286
(slov. prevod).
43
