Page 61 - Moretti, Melita, in Mirko Markič, 2016. Trajnostno upravljanje s pitno vodo v predelovalni dejavnosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 61
Organizacijski sistem in inoviranje 61
Tako je organizacija edinstven družbeni pojav, ki svojim članom omogoča,
da imajo skupaj več koristi kot vsak zase – da v večji meri in varneje dose-
gajo zastavljene smotre in cilje (dolgoročno preživetje na trgu, maksimira-
nje dobička, rast in širitev organizacije, zadovoljstvo zaposlenih, ugled or-
ganizacije, vpliv na okolje, družbena odgovornost organizacije ipd.), ki so
v skladu z njihovimi interesi. Ta opis velja za organizacije vseh vrst in veli-
kosti, od velikih korporacij do mikro podjetij, v pridobitnih in nepridobi-
tnih organizacijah, v zasebnih in javnih organizacijah ipd.
Temeljna delitev dela v organizaciji je upravljanje, management in iz-
vajanje (Kralj 2005; Armstrong 2009; Schermerhorn 2013). Upravljanje or-
ganizacije je naloga lastnikov oz. ustanoviteljev organizacije ali njihovih
pooblaščencev: skupščine lastnikov, nadzornega sveta ipd. in obsega od-
ločitve, ki se nanašajo na uspešnost organizacije – določajo, ali potrjujejo
osnove politike organizacije (Biloslavo 2008, 16; Boddy 2008, 6).
Upravljavci naj se ne bi vmešavali v izvršilno oblast in dejavnost mana-
gerjev, saj v nasprotnem primeru od managerjev ne morejo zahtevati od-
govornosti za doseganje zastavljenih smotrov in ciljev organizacije (Kralj
2005, 79). Management smo podrobneje predstavili v prejšnjem poglavju.
Omeniti pa velja, da se dejavnosti upravljanja in managementa lahko pre-
pletata, in sicer ko je lastnik organizacije hkrati tudi manager – dvotirno
upravljanje. Izvajalci (sodelavci/podrejeni, kvalificirani sodelavci, strokov-
njaki ipd.) izvajajo delo po navodilih managerjev. To je temeljni pogoj za
obstoj in delovanje organizacije – poleg odločitev managerjev je za uspeh
organizacije pomembno tudi znanje, sposobnost (Kralj 2005, 93) in zavze-
tost (pozitivno čustveno stanje, za katerega je značilna visoka stopnja ener-
gije in visoka stopnja vpletenosti v delo) izvajalcev v organizaciji (Bakker,
Albrecht in Leiter 2011, 74).
Med osnovno obliko urejenosti podjetij in drugih organizacij, ki veli-
kokrat zamenjujejo neposredno vodenje zaposlenih, spadajo pravila obna-
šanja in delovanja (predpisi, pravilniki, poslovniki, pisna navodila, splošne
smernice, priporočila ipd.) (Vibert 2004, 141; DuBrin 2009, 136). Pravi-
la (pisna, ustna, samoumevna, priučena) obnašanja in delovanja so obve-
zna in obsegajo različna delovanja podjetij in drugih organizacij, ki lahko
povečujejo učinkovitost delovanja, opredeljujejo odgovornost in omejuje-
jo različna tveganja (Kieser, Beck in Tainio 2003, 602–3, Witt 2012, 2).
Če pravila niso skladna, lahko zmanjšujejo učinkovitost delovanja, če so
preveč podrobna, povečujejo togost in birokratiziranost organizacije, če se
uveljavljajo po črki in ne po smislu, pa so lahko škodljiva (Knights in Wil-
lmott 2007, 484; DuBrin 2009, 258). Pravila obnašanja in delovanja dolo-
čajo deležniki ali upravljavci ter managerji na različnih ravneh, lahko pa jih
Tako je organizacija edinstven družbeni pojav, ki svojim članom omogoča,
da imajo skupaj več koristi kot vsak zase – da v večji meri in varneje dose-
gajo zastavljene smotre in cilje (dolgoročno preživetje na trgu, maksimira-
nje dobička, rast in širitev organizacije, zadovoljstvo zaposlenih, ugled or-
ganizacije, vpliv na okolje, družbena odgovornost organizacije ipd.), ki so
v skladu z njihovimi interesi. Ta opis velja za organizacije vseh vrst in veli-
kosti, od velikih korporacij do mikro podjetij, v pridobitnih in nepridobi-
tnih organizacijah, v zasebnih in javnih organizacijah ipd.
Temeljna delitev dela v organizaciji je upravljanje, management in iz-
vajanje (Kralj 2005; Armstrong 2009; Schermerhorn 2013). Upravljanje or-
ganizacije je naloga lastnikov oz. ustanoviteljev organizacije ali njihovih
pooblaščencev: skupščine lastnikov, nadzornega sveta ipd. in obsega od-
ločitve, ki se nanašajo na uspešnost organizacije – določajo, ali potrjujejo
osnove politike organizacije (Biloslavo 2008, 16; Boddy 2008, 6).
Upravljavci naj se ne bi vmešavali v izvršilno oblast in dejavnost mana-
gerjev, saj v nasprotnem primeru od managerjev ne morejo zahtevati od-
govornosti za doseganje zastavljenih smotrov in ciljev organizacije (Kralj
2005, 79). Management smo podrobneje predstavili v prejšnjem poglavju.
Omeniti pa velja, da se dejavnosti upravljanja in managementa lahko pre-
pletata, in sicer ko je lastnik organizacije hkrati tudi manager – dvotirno
upravljanje. Izvajalci (sodelavci/podrejeni, kvalificirani sodelavci, strokov-
njaki ipd.) izvajajo delo po navodilih managerjev. To je temeljni pogoj za
obstoj in delovanje organizacije – poleg odločitev managerjev je za uspeh
organizacije pomembno tudi znanje, sposobnost (Kralj 2005, 93) in zavze-
tost (pozitivno čustveno stanje, za katerega je značilna visoka stopnja ener-
gije in visoka stopnja vpletenosti v delo) izvajalcev v organizaciji (Bakker,
Albrecht in Leiter 2011, 74).
Med osnovno obliko urejenosti podjetij in drugih organizacij, ki veli-
kokrat zamenjujejo neposredno vodenje zaposlenih, spadajo pravila obna-
šanja in delovanja (predpisi, pravilniki, poslovniki, pisna navodila, splošne
smernice, priporočila ipd.) (Vibert 2004, 141; DuBrin 2009, 136). Pravi-
la (pisna, ustna, samoumevna, priučena) obnašanja in delovanja so obve-
zna in obsegajo različna delovanja podjetij in drugih organizacij, ki lahko
povečujejo učinkovitost delovanja, opredeljujejo odgovornost in omejuje-
jo različna tveganja (Kieser, Beck in Tainio 2003, 602–3, Witt 2012, 2).
Če pravila niso skladna, lahko zmanjšujejo učinkovitost delovanja, če so
preveč podrobna, povečujejo togost in birokratiziranost organizacije, če se
uveljavljajo po črki in ne po smislu, pa so lahko škodljiva (Knights in Wil-
lmott 2007, 484; DuBrin 2009, 258). Pravila obnašanja in delovanja dolo-
čajo deležniki ali upravljavci ter managerji na različnih ravneh, lahko pa jih
