Page 87 - Moretti, Melita, in Mirko Markič, 2016. Trajnostno upravljanje s pitno vodo v predelovalni dejavnosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 87
Organizacijski sistem in inoviranje 87
piranje novih trgov oziroma vstop na nov trg kot tudi odkrivanje novih su-
rovin za specifične izdelovalce.
Po mnenju Mayara (1992, 6) je inovacija neke vrste uporaba idej (ide-
je, ki se lahko praktično uporabljajo v procesu dodajanja vrednosti nekemu
proizvodu ali procesu ter ideje, katerih koristi ni mogoče enostavno določi-
ti v materialnem smislu), da bolj učinkovito dosežemo smotre in cilje orga-
nizacije – smotri in cilji pa naj bi bili jasno definirani in določeni, ideje pa
uporabne, praktične in plodne.
Po mnenju Bucklerja (1997, 43) je inovacija kot okolje, kultura in du-
hovna sila v organizaciji, ki omogoča uporabo idej za učinkovitejše dosega-
nje smotrov in ciljev organizacije. Po njegovem mnenju proces inoviranja
poteka v treh ponavljajočih se fazah (Buckler 1997), in sicer:
− začetna faza – zbiranje idej: številne ideje ne preidejo v naslednjo
fazo (metodološko fazo) zaradi težav pri izvedljivosti;
− metodološka faza: organizacije razvijejo lastno metodologijo za
ocenjevanje ustreznosti in skladnosti idej s smotri in cilji organi-
zacije;
− komercializacija: uresničevanje idej v proizvode (izdelke, storitve).
Likar (2006, 54) kot inovacijo šteje vsak nov ali bistveno izboljšan izde-
lek, postopek, proces ali storitev. Po njegovem mnenju naj bi inovacija pred-
stavljala pomembno izboljšavo za končnega uporabnika (prav tam).
Inovacija je po mnenju Griffina in Moorheada (2014, 507–8) proces
ustvarjanja in izdelovanja novih stvari, kot so izdelki, procesi in storitve ter
zajema vsak vidik organizacije, od raziskav z razvojem do financiranja, pro-
izvajanja in trženja. Po njunem mnenju je prava inovacija prodorna v celot-
ni organizaciji (prav tam).
Mulej in Ženko (2002, 14) sta oblikovala naslednjo matematično for-
mulo inovacije:
Inovacija = invencija x podjetnost x celovitost x vodenje x sodelavci x
kultura x tekmeci x odjemalci x dobavitelji x družbeno-gospodarski
pogoji x naravno okolje x naključja/sreča.
Vsi ti dejavniki inovacije nastopajo hkrati, so med seboj povezani in so-
odvisni (Mulej 2000). Schermerhorn et al. (2010, 376) inovativnost opre-
delijo kot proces ustvarjanja novih idej in njihovo uporabo v praksi in kot
sredstvo, s katerim ustvarjalne ideje najdejo pot v vsakdanjo prakso, ki pri-
speva izboljšavo za uporabnika.
Poznamo različne delitve inovacij. Drucker (1992, 41) inovacije deli
glede na:
piranje novih trgov oziroma vstop na nov trg kot tudi odkrivanje novih su-
rovin za specifične izdelovalce.
Po mnenju Mayara (1992, 6) je inovacija neke vrste uporaba idej (ide-
je, ki se lahko praktično uporabljajo v procesu dodajanja vrednosti nekemu
proizvodu ali procesu ter ideje, katerih koristi ni mogoče enostavno določi-
ti v materialnem smislu), da bolj učinkovito dosežemo smotre in cilje orga-
nizacije – smotri in cilji pa naj bi bili jasno definirani in določeni, ideje pa
uporabne, praktične in plodne.
Po mnenju Bucklerja (1997, 43) je inovacija kot okolje, kultura in du-
hovna sila v organizaciji, ki omogoča uporabo idej za učinkovitejše dosega-
nje smotrov in ciljev organizacije. Po njegovem mnenju proces inoviranja
poteka v treh ponavljajočih se fazah (Buckler 1997), in sicer:
− začetna faza – zbiranje idej: številne ideje ne preidejo v naslednjo
fazo (metodološko fazo) zaradi težav pri izvedljivosti;
− metodološka faza: organizacije razvijejo lastno metodologijo za
ocenjevanje ustreznosti in skladnosti idej s smotri in cilji organi-
zacije;
− komercializacija: uresničevanje idej v proizvode (izdelke, storitve).
Likar (2006, 54) kot inovacijo šteje vsak nov ali bistveno izboljšan izde-
lek, postopek, proces ali storitev. Po njegovem mnenju naj bi inovacija pred-
stavljala pomembno izboljšavo za končnega uporabnika (prav tam).
Inovacija je po mnenju Griffina in Moorheada (2014, 507–8) proces
ustvarjanja in izdelovanja novih stvari, kot so izdelki, procesi in storitve ter
zajema vsak vidik organizacije, od raziskav z razvojem do financiranja, pro-
izvajanja in trženja. Po njunem mnenju je prava inovacija prodorna v celot-
ni organizaciji (prav tam).
Mulej in Ženko (2002, 14) sta oblikovala naslednjo matematično for-
mulo inovacije:
Inovacija = invencija x podjetnost x celovitost x vodenje x sodelavci x
kultura x tekmeci x odjemalci x dobavitelji x družbeno-gospodarski
pogoji x naravno okolje x naključja/sreča.
Vsi ti dejavniki inovacije nastopajo hkrati, so med seboj povezani in so-
odvisni (Mulej 2000). Schermerhorn et al. (2010, 376) inovativnost opre-
delijo kot proces ustvarjanja novih idej in njihovo uporabo v praksi in kot
sredstvo, s katerim ustvarjalne ideje najdejo pot v vsakdanjo prakso, ki pri-
speva izboljšavo za uporabnika.
Poznamo različne delitve inovacij. Drucker (1992, 41) inovacije deli
glede na:
