Page 89 - Moretti, Melita, in Mirko Markič, 2016. Trajnostno upravljanje s pitno vodo v predelovalni dejavnosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 89
Organizacijski sistem in inoviranje 89
Invencijsko-inovacijski sistem v organizaciji
Organizacije se razlikujejo po svojih inovacijskih sposobnostih. Inovacij-
ske dejavnosti vključujejo vse znanstvene, tehnološke, organizacijske, fi-
nančne in komercialne dejavnosti, ki naj bi vodile k izvajanju inovacij – ne-
katere dejavnosti so inovativne same po sebi, druge pa niso nove, ampak so
za implementacijo inovacij nujno potrebne (OECD 2005, 18).
Pogoje za vodilni položaj na trgu ustvarjata lastno znanje in inovacij-
sko-razvojna usmeritev organizacije. Če se organizacija odloči za to usme-
ritev, sredstva, namenjena posodobitvi, obdrži pri sebi (doma), s temi sred-
stvi in z ustvarjanjem ter omogočanjem kreativnega dela pa zadrži najbolj
ustvarjalne zaposlene (Fatur in Likar 2009, 25–6). Med lastno invencijsko-
-inovacijsko dejavnost organizacije spadajo tako tudi invencije in inovaci-
je, ki dajejo organizaciji osnovno vizijo razvoja, kot tudi vsakdanje inven-
cije in inovacije (Kos 2002; Fatur in Likar 2009). Te invencije in inovacije
se kažejo v nenehnem izboljševanju tradicionalnih tržnih proizvodov in
poslovnih procesov in prinašajo prihranke na tehnoloških in ostalih pod-
ročjih (npr. prihranki pri porabi surovin, ukinjanju dragih obdelovalnih
operacij, zmanjšanju obdelovalnih in montažnih časov, hitrejšem obrača-
nju zalog, cenejši strategiji cen ipd.) ter prinašajo večjo produktivnost pre-
delovalnih procesov, višjo dodano vrednost na zaposlenega in višjo prodaj-
no ceno (Kos 2002).
Poleg novih tehnologij in novih proizvodov je za inovacijsko-razvojno
usmeritev organizacije pomembno tudi uvajanje postopkov izboljšav, ki ne
terjajo večjih investicij, so pa ob prispevku vseh zaposlenih (izkoristek nji-
hovega znanja in izkušenj, konstruktivne ideje, inovacijski predlogi) eden
od temeljev vzdrževanja in povečanja konkurenčnosti organizacij (Garci-
a-Lorenzo in Prado 2003, 15). Vedeli naj bi, da se vseh podrobnosti okoli
delovnega procesa ne da vnaprej predvideti. Te podrobnosti najlaže zazna
tisti zaposleni, ki to delovno nalogo opravlja, in ne razvojni tehnolog, vod-
ja oddelka ipd. Če je ta zaposleni tog, bo delo opravljal rutinsko, če pa bo
»ustvarjalen«, bo nenehno iskal načine, da najde nove, enostavnejše mož-
nosti delovnega procesa (Fatur in Likar 2009, 28).
Proces inoviranja organizacije Guimaraes in Langley (1994, 5) razdeli-
ta na štiri faze, in sicer:
− pridobivanje novih idej: dejavnosti in mehanizmi za iskanje in
ustvarjanje invencij, spodbujanje ustvarjalnosti zaposlenih;
− vrednotenje idej: ocenjevanje vrednosti/koristnosti invencije in
določanje postopka o njeni preobrazbi v inovacijo;
Invencijsko-inovacijski sistem v organizaciji
Organizacije se razlikujejo po svojih inovacijskih sposobnostih. Inovacij-
ske dejavnosti vključujejo vse znanstvene, tehnološke, organizacijske, fi-
nančne in komercialne dejavnosti, ki naj bi vodile k izvajanju inovacij – ne-
katere dejavnosti so inovativne same po sebi, druge pa niso nove, ampak so
za implementacijo inovacij nujno potrebne (OECD 2005, 18).
Pogoje za vodilni položaj na trgu ustvarjata lastno znanje in inovacij-
sko-razvojna usmeritev organizacije. Če se organizacija odloči za to usme-
ritev, sredstva, namenjena posodobitvi, obdrži pri sebi (doma), s temi sred-
stvi in z ustvarjanjem ter omogočanjem kreativnega dela pa zadrži najbolj
ustvarjalne zaposlene (Fatur in Likar 2009, 25–6). Med lastno invencijsko-
-inovacijsko dejavnost organizacije spadajo tako tudi invencije in inovaci-
je, ki dajejo organizaciji osnovno vizijo razvoja, kot tudi vsakdanje inven-
cije in inovacije (Kos 2002; Fatur in Likar 2009). Te invencije in inovacije
se kažejo v nenehnem izboljševanju tradicionalnih tržnih proizvodov in
poslovnih procesov in prinašajo prihranke na tehnoloških in ostalih pod-
ročjih (npr. prihranki pri porabi surovin, ukinjanju dragih obdelovalnih
operacij, zmanjšanju obdelovalnih in montažnih časov, hitrejšem obrača-
nju zalog, cenejši strategiji cen ipd.) ter prinašajo večjo produktivnost pre-
delovalnih procesov, višjo dodano vrednost na zaposlenega in višjo prodaj-
no ceno (Kos 2002).
Poleg novih tehnologij in novih proizvodov je za inovacijsko-razvojno
usmeritev organizacije pomembno tudi uvajanje postopkov izboljšav, ki ne
terjajo večjih investicij, so pa ob prispevku vseh zaposlenih (izkoristek nji-
hovega znanja in izkušenj, konstruktivne ideje, inovacijski predlogi) eden
od temeljev vzdrževanja in povečanja konkurenčnosti organizacij (Garci-
a-Lorenzo in Prado 2003, 15). Vedeli naj bi, da se vseh podrobnosti okoli
delovnega procesa ne da vnaprej predvideti. Te podrobnosti najlaže zazna
tisti zaposleni, ki to delovno nalogo opravlja, in ne razvojni tehnolog, vod-
ja oddelka ipd. Če je ta zaposleni tog, bo delo opravljal rutinsko, če pa bo
»ustvarjalen«, bo nenehno iskal načine, da najde nove, enostavnejše mož-
nosti delovnega procesa (Fatur in Likar 2009, 28).
Proces inoviranja organizacije Guimaraes in Langley (1994, 5) razdeli-
ta na štiri faze, in sicer:
− pridobivanje novih idej: dejavnosti in mehanizmi za iskanje in
ustvarjanje invencij, spodbujanje ustvarjalnosti zaposlenih;
− vrednotenje idej: ocenjevanje vrednosti/koristnosti invencije in
določanje postopka o njeni preobrazbi v inovacijo;
