Page 425 - Weiss, Jernej, ur. 2017. Glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti - Musical Migrations: Crossroads of European Musical Diversity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 1
P. 425
povzetki
mednarodne reference. Večina predstav njegovega časa (1918–1925) je bila
po zasedbi narodnostno raznolika, vodilne vloge so bile oddane gostom,
prevladovali so češki, poljski in ruski akterji, predstave s povsem slovensko
zasedbo pa so bile v tem času izjemno redke ter pretežno komičnega zna-
čaja. Ravnatelj Rukavina se je na začetku vsake sezone ubadal z vrzelmi v
ansamblu ter iskal primerne soliste in druge profile, večinoma Slovane. Če-
prav so razmere migracijo podpirale in spodbujale, se je izkazalo, da so bili
nekateri prišleki, posebno pevci, večkrat začetniki in nedorasli zahtevam
dodeljenih vlog, kar je bil eden glavnih očitkov Rukavini in tudi razlog, da
je moral mesto ravnatelja zapustiti. Po drugi strani pa so v Ljubljano priha-
jali odlični posamezniki, tako pevci kot baletniki in drugi, ki pa so kmalu
ugotovili, da v tako majhnem, kadrovsko podhranjenem in premalo ambi-
cioznem teatru nimajo možnosti za umetniško rast, zato so večinoma od-
hajali v njim prijaznejša okolja. Podobno usodo kot v Rukavinovem ob-
dobju je imela ljubljanska Opera po letu 1925, ko je vodstvo prevzel Mirko
Polič. Kadrovske težave, ki so močno vplivale na repertoarno sliko ustano-
ve, so se umirile šele proti koncu 20. let in posebno po letu 1930, ko so dozo-
reli prvi sadovi sistematičnega pevskega, igralskega in baletnega izobraže-
vanja v okviru ljubljanskega konservatorija, k višjemu nivoju poustvarjanja
pa so pripomogli tudi tisti protagonisti slovenskega rodu, ki so svoje znan-
je kalili na tujem in se nato za stalno ali kot gostujoči umetniki angažirali
na odru ljubljanske Opere.
Ključne besede: Narodno gledališče Ljubljana, Opera, Friderik Rukavina,
migracija, operni ansambel
Hartmut Krones
Stilistična raznolikost posvetnega ustvarjanja
Orlanda di Lassa z vidika njegovih življenjskih postaj
Orlando di Lasso (1532–1594), po rodu Nizozemec, se je izšolal v Italiji, kra-
tek čas je deloval v Antwerpnu, nato od leta 1557 bil tenorist v Münchnu
in naposled kapelnik vojvoda Albrechta V., je na vseh področjih glasbene
umetnosti spadal med najplodnejše in najpomembnejše skladatelje svoje-
ga časa. Čeprav je skoraj 40 let deloval na Bavarskem, je vse do smrti vedno
znova vzdrževal intenzivne stike z drugimi vodilnimi evropskimi knežjimi
dvori, še posebej v Parizu. Temu primerno se v njegovem ustvarjanju pre-
težno zrcalijo tako različni vplivi njegovih »popotniških let« kot tudi vsa-
kokratna, ne nazadnje geografsko zaznamovana stilistična usmeritev raz-
ličnih zvrsti. Tako kompozicijski stavek njegovih nabožnih del kot tudi (in
423
mednarodne reference. Večina predstav njegovega časa (1918–1925) je bila
po zasedbi narodnostno raznolika, vodilne vloge so bile oddane gostom,
prevladovali so češki, poljski in ruski akterji, predstave s povsem slovensko
zasedbo pa so bile v tem času izjemno redke ter pretežno komičnega zna-
čaja. Ravnatelj Rukavina se je na začetku vsake sezone ubadal z vrzelmi v
ansamblu ter iskal primerne soliste in druge profile, večinoma Slovane. Če-
prav so razmere migracijo podpirale in spodbujale, se je izkazalo, da so bili
nekateri prišleki, posebno pevci, večkrat začetniki in nedorasli zahtevam
dodeljenih vlog, kar je bil eden glavnih očitkov Rukavini in tudi razlog, da
je moral mesto ravnatelja zapustiti. Po drugi strani pa so v Ljubljano priha-
jali odlični posamezniki, tako pevci kot baletniki in drugi, ki pa so kmalu
ugotovili, da v tako majhnem, kadrovsko podhranjenem in premalo ambi-
cioznem teatru nimajo možnosti za umetniško rast, zato so večinoma od-
hajali v njim prijaznejša okolja. Podobno usodo kot v Rukavinovem ob-
dobju je imela ljubljanska Opera po letu 1925, ko je vodstvo prevzel Mirko
Polič. Kadrovske težave, ki so močno vplivale na repertoarno sliko ustano-
ve, so se umirile šele proti koncu 20. let in posebno po letu 1930, ko so dozo-
reli prvi sadovi sistematičnega pevskega, igralskega in baletnega izobraže-
vanja v okviru ljubljanskega konservatorija, k višjemu nivoju poustvarjanja
pa so pripomogli tudi tisti protagonisti slovenskega rodu, ki so svoje znan-
je kalili na tujem in se nato za stalno ali kot gostujoči umetniki angažirali
na odru ljubljanske Opere.
Ključne besede: Narodno gledališče Ljubljana, Opera, Friderik Rukavina,
migracija, operni ansambel
Hartmut Krones
Stilistična raznolikost posvetnega ustvarjanja
Orlanda di Lassa z vidika njegovih življenjskih postaj
Orlando di Lasso (1532–1594), po rodu Nizozemec, se je izšolal v Italiji, kra-
tek čas je deloval v Antwerpnu, nato od leta 1557 bil tenorist v Münchnu
in naposled kapelnik vojvoda Albrechta V., je na vseh področjih glasbene
umetnosti spadal med najplodnejše in najpomembnejše skladatelje svoje-
ga časa. Čeprav je skoraj 40 let deloval na Bavarskem, je vse do smrti vedno
znova vzdrževal intenzivne stike z drugimi vodilnimi evropskimi knežjimi
dvori, še posebej v Parizu. Temu primerno se v njegovem ustvarjanju pre-
težno zrcalijo tako različni vplivi njegovih »popotniških let« kot tudi vsa-
kokratna, ne nazadnje geografsko zaznamovana stilistična usmeritev raz-
ličnih zvrsti. Tako kompozicijski stavek njegovih nabožnih del kot tudi (in
423
