Page 431 - Weiss, Jernej, ur. 2017. Glasbene migracije: stičišče evropske glasbene raznolikosti - Musical Migrations: Crossroads of European Musical Diversity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 1
P. 431
povzetki
Jim Samson
Tja in nazaj: Čerkezi v Anatoliji
Gruzinski strokovnjaki radi označijo sestavne dele svoje glasbene tradicije
za »narečja«. Obiski obmejnih območij države (predvsem Svanetije in Tuše-
tije) narekujejo, da je to morda napačna metafora ob upoštevanju sorodno-
sti teh tradicij z običaji Severnega Kavkaza (Kabardino-Balkarija oziroma
Dagestan). Če obiščemo še eno gruzinsko »obmejno območje«, Abhazijo,
je dilema še bolj očitna, saj tu glasbena sorodnost s tradicijami Severnega
Kavkaza (Čerkezi) poudarja sporno politiko države.
Abhaško-adigejska (čerkeška) kultura po izgonu prebivalcev v 60. letih 19.
stoletja je danes živa tako v Turčiji kot domovini njihovih prednikov. Pred-
vsem so jo ohranjali v čerkeških zvezah mest, kot sta Kayseri in Ankara,
kjer sta glasba in ples (še bolj kot jezik) pomembna simbola kulturne in po-
litične identitete v kontekstu pogostega zatiranja manjšin. Vendar je od 90.
let 20. stoletja vrnitev v Kavkaz postala izvedljiva, bodisi z občasnimi obiski
kot vie bifurquée bodisi s pravo naselitvijo. Možni so tudi premiki v drugo
smer, internet pa zdaj seveda omogoča tudi »virtualne vrnitve«. V tem kon-
tekstu glasba in ples prevzameta vlogo odločilnega testa zvestobe.
Ključne besede: migracija, izgnanstvo, identiteta, povratek
Cristina Scuderi
Od gledališča do cerkve: nekaj komentarjev o cenzuri
opernega stila v času cecilijanskega nadzora
Dolgo časa ni bilo raziskav o stoletja uveljavljeni praksi prenašanja glasbe-
nih vzorcev iz gledaliških v cerkvene kontekste in obratno. To med dru-
gim potrjuje tudi zbirka kontrafaktov Arie selectissimae (Augsburg, 1798),
ki je bila povsem »neopazno« v obtoku kar nekaj let. Prišel pa je tudi čas,
ko tovrstnih stilističnih migracij niso le nehali sprejemati, marveč so jih za-
čeli naravnost zagrizeno zavračati. S poglabljanjem cecilijanskega nadzora
v drugi polovici 19. stoletja je bilo veliko partitur, namenjenih bogoslužju,
močno okrnjenih, predvsem zaradi vmešavanja posamičnih komisij, ki so
skrbele za sakralno glasbo: orkestralni sestavi so se zmanjševali, marsikate-
ri deli glasbenih stvaritev pa so bili spisani na novo. Uredba o sakralni glas-
bi (Regolamento per la Musica Sacra, 1884), ki jo je izdal papež Leon XIII.,
je določala, da v petih besedilih več ne sme biti nobenih »izpustitev, pono-
vitev ali razdelitev«. Le tako se je lahko skladatelj nadejal, da bodo v njego-
vo skladbo vtisnili želeni žig »odobreno«.
429
Jim Samson
Tja in nazaj: Čerkezi v Anatoliji
Gruzinski strokovnjaki radi označijo sestavne dele svoje glasbene tradicije
za »narečja«. Obiski obmejnih območij države (predvsem Svanetije in Tuše-
tije) narekujejo, da je to morda napačna metafora ob upoštevanju sorodno-
sti teh tradicij z običaji Severnega Kavkaza (Kabardino-Balkarija oziroma
Dagestan). Če obiščemo še eno gruzinsko »obmejno območje«, Abhazijo,
je dilema še bolj očitna, saj tu glasbena sorodnost s tradicijami Severnega
Kavkaza (Čerkezi) poudarja sporno politiko države.
Abhaško-adigejska (čerkeška) kultura po izgonu prebivalcev v 60. letih 19.
stoletja je danes živa tako v Turčiji kot domovini njihovih prednikov. Pred-
vsem so jo ohranjali v čerkeških zvezah mest, kot sta Kayseri in Ankara,
kjer sta glasba in ples (še bolj kot jezik) pomembna simbola kulturne in po-
litične identitete v kontekstu pogostega zatiranja manjšin. Vendar je od 90.
let 20. stoletja vrnitev v Kavkaz postala izvedljiva, bodisi z občasnimi obiski
kot vie bifurquée bodisi s pravo naselitvijo. Možni so tudi premiki v drugo
smer, internet pa zdaj seveda omogoča tudi »virtualne vrnitve«. V tem kon-
tekstu glasba in ples prevzameta vlogo odločilnega testa zvestobe.
Ključne besede: migracija, izgnanstvo, identiteta, povratek
Cristina Scuderi
Od gledališča do cerkve: nekaj komentarjev o cenzuri
opernega stila v času cecilijanskega nadzora
Dolgo časa ni bilo raziskav o stoletja uveljavljeni praksi prenašanja glasbe-
nih vzorcev iz gledaliških v cerkvene kontekste in obratno. To med dru-
gim potrjuje tudi zbirka kontrafaktov Arie selectissimae (Augsburg, 1798),
ki je bila povsem »neopazno« v obtoku kar nekaj let. Prišel pa je tudi čas,
ko tovrstnih stilističnih migracij niso le nehali sprejemati, marveč so jih za-
čeli naravnost zagrizeno zavračati. S poglabljanjem cecilijanskega nadzora
v drugi polovici 19. stoletja je bilo veliko partitur, namenjenih bogoslužju,
močno okrnjenih, predvsem zaradi vmešavanja posamičnih komisij, ki so
skrbele za sakralno glasbo: orkestralni sestavi so se zmanjševali, marsikate-
ri deli glasbenih stvaritev pa so bili spisani na novo. Uredba o sakralni glas-
bi (Regolamento per la Musica Sacra, 1884), ki jo je izdal papež Leon XIII.,
je določala, da v petih besedilih več ne sme biti nobenih »izpustitev, pono-
vitev ali razdelitev«. Le tako se je lahko skladatelj nadejal, da bodo v njego-
vo skladbo vtisnili želeni žig »odobreno«.
429
