Page 202 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 202
preživetje in podjetnost
drugi polovici tridesetih let je bila približno 9.000 dinarjev (Kresal 1995,
13). Številke so zgovorne same po sebi in dajejo slutnjo globine, obsega ter
slojn e razporeditve revščine na slovenskem podeželju. Še bolj se približamo
stvarni oceni razmer značaja revščine, če v razmislek vključimo še povp
rečno število družinskih članov. Ocenili so, da kmečka družina v povpreč-
ju šteje nekaj več kot 5 članov (Maister 1938, 94). Majhne kmetije razen go-
lega preživetja, pa še to komaj, torej niso zagotavljale ničesar drugega.
Ob teh podatkih se je kritičnim opazovalcem zastavljalo vprašanje,
kdo sploh je kmet? Spraševali so se, če so uradne številke o 154.628 kmeti-
jah v Sloveniji pred drugo svetovno vojno sploh stvarne. Kriterij, ki ga
uporabijo pri določitvi, je ravno izvor dohodkov. Če večina teh izvira iz
neagrarnih dejavnosti, potem se jim je zdelo povsem neupravičeno šteti
lastnike teh »kmetij« in njihove družinske člane med kmete, med kmečko
prebivalstvo. Pri tem so navajali podatke, da ima kar 20 % kmetij prven-
stveni vir dohodkov izven kmetijstva. Dejstvo, da je bilo v Sloveniji skoraj
12 % kmetij z uradno do pol hektarja zemlje, jih je prepričevalo, da so po-
datki o številu kmetij pretirani. Za teh 12 % so bili prepričani, da glavnino
njihovih dohodkov predstavljajo mezdno delo, na drugih kmetijah ali iz-
ven kmetijstva, ter različne proizvodne dejavnosti. Na osnovi rentabilnos-
tih računov in strukture kmetij so sodili, da je le 65.000 kmetij ali 42 % vseh
statistično vodenih kmetij dejansko živelo od kmetijstva, kar je pomenilo
55 % vsega prebivalstva na podeželju. Menili so, da bi bilo ta dejstva nujno
priznati, saj bi potem lahko oblikovali ustrezno kmetijsko in socialno poli-
tiko (Bohinjec 1938, 236–7).
Glede na predstavljene podatke ni presenetljivo, da je Anton Pevec
zapisal, da je potrebno »odpraviti« polovico kmetij v Sloveniji, saj naj ne bi
imele pogojev za ekonomsko preživetje (Pevec 1924). Vinko Möderndorfer
pa je k temu dodal, da so mali kmetje, zlasti s kmetij obsega do 2 ha, zaradi
odvisnosti od dela izven kmetijstva že zelo blizu položaju mezdnih delavcev
(Möderndorfer 1938, 155). Članom kmečkih družin bi zaradi brezizhodnosti
položaja v okviru kmetijskih dejavnosti morali omogočiti zaposlitev v in-
dustrijskem in storitvenem sektorju. In ravno to se je dogajalo v času med
obema vojnama. Število industrijskih zmogljivosti in delovnih mest se je v
sorazmerno kratkem času podvojilo. Tako kakor drugod v vzhodni Evropi
je bila v ospredju tekstilna industrija in tehtnica ustvarjenega domačega
proizvoda oz. dohodkov se je že nagnila v prid neagrarnih dejavnosti. Tak
tok dogodkov je veliko prispeval k lajšanju socialnega vprašanja, kajti od-
prtje dobrih 50 do 60.000 novih delovnih mest v industriji (Križanič 1996,
200
drugi polovici tridesetih let je bila približno 9.000 dinarjev (Kresal 1995,
13). Številke so zgovorne same po sebi in dajejo slutnjo globine, obsega ter
slojn e razporeditve revščine na slovenskem podeželju. Še bolj se približamo
stvarni oceni razmer značaja revščine, če v razmislek vključimo še povp
rečno število družinskih članov. Ocenili so, da kmečka družina v povpreč-
ju šteje nekaj več kot 5 članov (Maister 1938, 94). Majhne kmetije razen go-
lega preživetja, pa še to komaj, torej niso zagotavljale ničesar drugega.
Ob teh podatkih se je kritičnim opazovalcem zastavljalo vprašanje,
kdo sploh je kmet? Spraševali so se, če so uradne številke o 154.628 kmeti-
jah v Sloveniji pred drugo svetovno vojno sploh stvarne. Kriterij, ki ga
uporabijo pri določitvi, je ravno izvor dohodkov. Če večina teh izvira iz
neagrarnih dejavnosti, potem se jim je zdelo povsem neupravičeno šteti
lastnike teh »kmetij« in njihove družinske člane med kmete, med kmečko
prebivalstvo. Pri tem so navajali podatke, da ima kar 20 % kmetij prven-
stveni vir dohodkov izven kmetijstva. Dejstvo, da je bilo v Sloveniji skoraj
12 % kmetij z uradno do pol hektarja zemlje, jih je prepričevalo, da so po-
datki o številu kmetij pretirani. Za teh 12 % so bili prepričani, da glavnino
njihovih dohodkov predstavljajo mezdno delo, na drugih kmetijah ali iz-
ven kmetijstva, ter različne proizvodne dejavnosti. Na osnovi rentabilnos-
tih računov in strukture kmetij so sodili, da je le 65.000 kmetij ali 42 % vseh
statistično vodenih kmetij dejansko živelo od kmetijstva, kar je pomenilo
55 % vsega prebivalstva na podeželju. Menili so, da bi bilo ta dejstva nujno
priznati, saj bi potem lahko oblikovali ustrezno kmetijsko in socialno poli-
tiko (Bohinjec 1938, 236–7).
Glede na predstavljene podatke ni presenetljivo, da je Anton Pevec
zapisal, da je potrebno »odpraviti« polovico kmetij v Sloveniji, saj naj ne bi
imele pogojev za ekonomsko preživetje (Pevec 1924). Vinko Möderndorfer
pa je k temu dodal, da so mali kmetje, zlasti s kmetij obsega do 2 ha, zaradi
odvisnosti od dela izven kmetijstva že zelo blizu položaju mezdnih delavcev
(Möderndorfer 1938, 155). Članom kmečkih družin bi zaradi brezizhodnosti
položaja v okviru kmetijskih dejavnosti morali omogočiti zaposlitev v in-
dustrijskem in storitvenem sektorju. In ravno to se je dogajalo v času med
obema vojnama. Število industrijskih zmogljivosti in delovnih mest se je v
sorazmerno kratkem času podvojilo. Tako kakor drugod v vzhodni Evropi
je bila v ospredju tekstilna industrija in tehtnica ustvarjenega domačega
proizvoda oz. dohodkov se je že nagnila v prid neagrarnih dejavnosti. Tak
tok dogodkov je veliko prispeval k lajšanju socialnega vprašanja, kajti od-
prtje dobrih 50 do 60.000 novih delovnih mest v industriji (Križanič 1996,
200
