Page 203 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 203
7: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v dobi industrializacije
39) je reševalo eksistenčna vprašanja okoli 250 do 300.000 ljudi. Mnogo
članov kmečkih družin je našlo zaposlitev izven kmetije in njihovi do-
hodki so često prispevali k lažjemu preživetju matičnih družin. Poučne so
razmere iz prvega primera poslovanja kmetij, ki ga navajamo v nadalje-
vanju. V bližini industrijskih centrov se je oblikovala tudi praksa dnevne-
ga potovanja na delo v industrijske obrate. V primeru Ljubljane so doku-
mentirana dnevna potovanja na delo v krogu 20 km, praviloma ob poteku
železniških prog (Lazarević 2014a, 354). Navkljub napredku in številčnej
šim možnostim zaposlitve izven kmetijstva pa »kmečko vprašanje« še
vedno ni bilo rešeno. Da bi bilo rešeno že pred drugo svetovno vojno, bi
moralo slovensko gospodarstvo ustvariti še približno prav toliko dodatnih
delovnih mest, kot jih je že, kajti podatki o zadolženosti kmetov iz tridese-
tih let so kazali, da je na poti ekonomskega propada vsaj še 250.000 ljudi na
slovenskem podeželju (Lazarević 2009, 106–21). Nujni so bili ukrepi, ki bi
položaj kmečkega prebivalstva lajšali tudi kratkoročno.
3. Stvarnost – primeri bilanc gospodarjenja
V ilustracijo razmer navajamo tri primere gospodarjenja na povsem različ-
nih kmetijah po zemljiški in dohodkovni strukturi. Primeri, ki pričajo o te-
meljnih dilemah kmečkega gospodarjenja, ilustrirajo uspeh gospodarjenja
malih in srednjih kmetij. V razpravo vnašajo dimenzije študij primerov, ki
s sumirano gospodarsko prakso posameznih kmetij dopolnjujejo konteks-
tualno makroperspektivo. Primerjava dohodkov in izdatkov je več kot na-
zorna in kaže temeljne dileme v kmetijstvu v času med obema vojnama.
V prvem primeru gre za malo kmetijo, ki je izvirala iz Drašičev v Beli
Krajini (Pirc 1938, 87). Skupno je obsegala štiri hektarje, od tega je bilo 2 ha
njiv, 16 a vinogradov, preostalo pa so bili travniki in gozd. Preživetje je za
gotavljala sedmim osebam, med katerimi sta bila tudi dva otroka, mlajša
od sedmih let. V letu 1936/37 je njihov pridelek v denarju znašal 8.780 di-
narjev. Od tega so za lastne potrebe porabili dve tretjini, drugo pa proda-
li. Prodajali so predvsem vino, sadje in jajca. Ta primer kaže, kako na mali
kmetiji ni bilo mogoče udejanjiti specializacije proizvodnje, saj so mali
kmetje morali pridelovati vse po malem, da bi zadostili lastnim prehramb-
nim potrebam. Tako so na tej kmetiji pridelovali pšenico, ječmen, proso,
ajdo, krompir, fižol in zlasti vino, vendar to ni bilo dovolj in so morali še
dokupovati krušno moko. Redili so tudi prašiča, ki so ga posebej kupili,
in kokoši, vendar jim pomije in lasten pridelek koruze niso zadostovali za
vzrejo teh živali, zato so koruzo morali dokupovati.
201
39) je reševalo eksistenčna vprašanja okoli 250 do 300.000 ljudi. Mnogo
članov kmečkih družin je našlo zaposlitev izven kmetije in njihovi do-
hodki so često prispevali k lažjemu preživetju matičnih družin. Poučne so
razmere iz prvega primera poslovanja kmetij, ki ga navajamo v nadalje-
vanju. V bližini industrijskih centrov se je oblikovala tudi praksa dnevne-
ga potovanja na delo v industrijske obrate. V primeru Ljubljane so doku-
mentirana dnevna potovanja na delo v krogu 20 km, praviloma ob poteku
železniških prog (Lazarević 2014a, 354). Navkljub napredku in številčnej
šim možnostim zaposlitve izven kmetijstva pa »kmečko vprašanje« še
vedno ni bilo rešeno. Da bi bilo rešeno že pred drugo svetovno vojno, bi
moralo slovensko gospodarstvo ustvariti še približno prav toliko dodatnih
delovnih mest, kot jih je že, kajti podatki o zadolženosti kmetov iz tridese-
tih let so kazali, da je na poti ekonomskega propada vsaj še 250.000 ljudi na
slovenskem podeželju (Lazarević 2009, 106–21). Nujni so bili ukrepi, ki bi
položaj kmečkega prebivalstva lajšali tudi kratkoročno.
3. Stvarnost – primeri bilanc gospodarjenja
V ilustracijo razmer navajamo tri primere gospodarjenja na povsem različ-
nih kmetijah po zemljiški in dohodkovni strukturi. Primeri, ki pričajo o te-
meljnih dilemah kmečkega gospodarjenja, ilustrirajo uspeh gospodarjenja
malih in srednjih kmetij. V razpravo vnašajo dimenzije študij primerov, ki
s sumirano gospodarsko prakso posameznih kmetij dopolnjujejo konteks-
tualno makroperspektivo. Primerjava dohodkov in izdatkov je več kot na-
zorna in kaže temeljne dileme v kmetijstvu v času med obema vojnama.
V prvem primeru gre za malo kmetijo, ki je izvirala iz Drašičev v Beli
Krajini (Pirc 1938, 87). Skupno je obsegala štiri hektarje, od tega je bilo 2 ha
njiv, 16 a vinogradov, preostalo pa so bili travniki in gozd. Preživetje je za
gotavljala sedmim osebam, med katerimi sta bila tudi dva otroka, mlajša
od sedmih let. V letu 1936/37 je njihov pridelek v denarju znašal 8.780 di-
narjev. Od tega so za lastne potrebe porabili dve tretjini, drugo pa proda-
li. Prodajali so predvsem vino, sadje in jajca. Ta primer kaže, kako na mali
kmetiji ni bilo mogoče udejanjiti specializacije proizvodnje, saj so mali
kmetje morali pridelovati vse po malem, da bi zadostili lastnim prehramb-
nim potrebam. Tako so na tej kmetiji pridelovali pšenico, ječmen, proso,
ajdo, krompir, fižol in zlasti vino, vendar to ni bilo dovolj in so morali še
dokupovati krušno moko. Redili so tudi prašiča, ki so ga posebej kupili,
in kokoši, vendar jim pomije in lasten pridelek koruze niso zadostovali za
vzrejo teh živali, zato so koruzo morali dokupovati.
201
