Page 37 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 37
1: od kmečke trgovine do integrirane kmečke ekonomije
stoletju stalno zelo napete. To je dajalo tudi manjšim kmetom obi-
lo možnosti dobrega zaslužka. Kot tovorniki in prevozniki so uži
vali polno svobodo gibanja, ki so jo znali izkoristiti za kupčevanje.
Tako ni manjkalo kmečkemu človeku tedanje dobe možnosti, da si
pridobi boljši gospodarski položaj. […] Med podjetniki so bile zas-
topane mnogo širše plasti prebivalstva, kakor so doslej domnevali:
poleg meščanov je poudariti zlasti trgovanje kmetov [ter plemstva
in rokodelcev]. (Žontar 1956–57, 119–20)
Z upoštevanjem tegob kranjskega plemstva zaradi samoiniciativnos-
ti kmečkega prebivalstva in Žontarjevim branjem se slika nedvomno pre-
cej drugače zariše in obarva, celó globlje vzročno-posledično sosledje med
majhnimi kmetijami in neagrarnimi dohodki se drugače osvetli. Zavestne
izbire kmečkega prebivalstva se pokažejo kot precej izrazit dejavnik v
zgodovinskem procesu. V nadaljevanju bomo navedli še nekaj primerov in-
terpretacij, ki gredo v to smer, in sicer da je bil vzorec ‚majhna kmetija plus
neagrarna dejavnost‘ izbira kmečkega prebivalstva, da sta bili kmečki giba-
li podjetnost in želja po dobičku (ne pa le potreba) in da je to lahko privedlo
do ekonomskega ter tudi socialnega dviga posameznih kmetov ravno pre-
ko neagrarnih panog.
Glede relacije med majhnimi kmetijami in neagrarnimi dejavnostmi
se je morda najeksplicitneje izrazil Ignacij Voje, ki je jasno zatrdil, da je bila
v razmerah zgodnjega kapitalizma konec 15. in začetek 16. stoletja delitev
hub izbira kmeta, ne pa posledica zunanjega pritiska.
V bližini mest, trgov, poti in gospodarsko pomembnih kmečkih
središč kmetu cela, nedeljena huba ni bila več potrebna. Dohodek
je lahko poiskal tudi zunaj nje. To velja tudi za tista območja, kjer
se je kmet začel ukvarjati s tovorjenjem trgovskega blaga v karava-
nah. (Voje 1978, 149)
Enako je treba tolmačiti Šornovo ugotovitev za obdobje 18. stoletja, da
so kmetje raje plačevali kot popravljali ceste:
Vse kaže, da je bilo res tako, da so kmetje čedalje raje plačevali
cestni davek, odkupnino od tlake, cestni prispevek ali kakorkoli že
hočemo imenovati predpisano vsoto. Vključevanje kmetov v neag
rarno proizvodnjo in v promet je bilo iz leta v leto opaznejše […].
Poznamo veliko dokazov o tej resnici. (Šorn 1979, 160–2)
35
stoletju stalno zelo napete. To je dajalo tudi manjšim kmetom obi-
lo možnosti dobrega zaslužka. Kot tovorniki in prevozniki so uži
vali polno svobodo gibanja, ki so jo znali izkoristiti za kupčevanje.
Tako ni manjkalo kmečkemu človeku tedanje dobe možnosti, da si
pridobi boljši gospodarski položaj. […] Med podjetniki so bile zas-
topane mnogo širše plasti prebivalstva, kakor so doslej domnevali:
poleg meščanov je poudariti zlasti trgovanje kmetov [ter plemstva
in rokodelcev]. (Žontar 1956–57, 119–20)
Z upoštevanjem tegob kranjskega plemstva zaradi samoiniciativnos-
ti kmečkega prebivalstva in Žontarjevim branjem se slika nedvomno pre-
cej drugače zariše in obarva, celó globlje vzročno-posledično sosledje med
majhnimi kmetijami in neagrarnimi dohodki se drugače osvetli. Zavestne
izbire kmečkega prebivalstva se pokažejo kot precej izrazit dejavnik v
zgodovinskem procesu. V nadaljevanju bomo navedli še nekaj primerov in-
terpretacij, ki gredo v to smer, in sicer da je bil vzorec ‚majhna kmetija plus
neagrarna dejavnost‘ izbira kmečkega prebivalstva, da sta bili kmečki giba-
li podjetnost in želja po dobičku (ne pa le potreba) in da je to lahko privedlo
do ekonomskega ter tudi socialnega dviga posameznih kmetov ravno pre-
ko neagrarnih panog.
Glede relacije med majhnimi kmetijami in neagrarnimi dejavnostmi
se je morda najeksplicitneje izrazil Ignacij Voje, ki je jasno zatrdil, da je bila
v razmerah zgodnjega kapitalizma konec 15. in začetek 16. stoletja delitev
hub izbira kmeta, ne pa posledica zunanjega pritiska.
V bližini mest, trgov, poti in gospodarsko pomembnih kmečkih
središč kmetu cela, nedeljena huba ni bila več potrebna. Dohodek
je lahko poiskal tudi zunaj nje. To velja tudi za tista območja, kjer
se je kmet začel ukvarjati s tovorjenjem trgovskega blaga v karava-
nah. (Voje 1978, 149)
Enako je treba tolmačiti Šornovo ugotovitev za obdobje 18. stoletja, da
so kmetje raje plačevali kot popravljali ceste:
Vse kaže, da je bilo res tako, da so kmetje čedalje raje plačevali
cestni davek, odkupnino od tlake, cestni prispevek ali kakorkoli že
hočemo imenovati predpisano vsoto. Vključevanje kmetov v neag
rarno proizvodnjo in v promet je bilo iz leta v leto opaznejše […].
Poznamo veliko dokazov o tej resnici. (Šorn 1979, 160–2)
35
