Page 38 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 38
preživetje in podjetnost
Svoj čas so kmetje raje namenjali pridobitnim dejavnostim v neag
rarnih panogah, ki so jim nosile denar.
Razpolagamo tudi z interpretacijami, po katerih sta med kmečkimi
vzgibi pomembno mesto zasedali podjetnost in želja po dobičku, ne pa pot
reba po golem preživetju, kar je seveda povsem v skladu z zgornjo ugotovit-
vijo, da je bila tovrstna kmečka ekonomija izraz kmečkih izbir in ne le zu-
nanjih prisil. »Da je bilo vse opravljeno z željo po dobičku, z voljo po tem,
da pokažejo svoje sposobnosti trgovskega tveganja (zaplembe dobrin) in
tako dalje, se razume samo po sebi in ni treba dokazovati posebej«, je ocen-
jeval Šorn, ko je opredeljeval vrste »kmečkega trgovanja« (Šorn 1984, 43).
Tu je pri kmetih uvideti tudi nekaj ambicioznosti. Tudi Valenčič je poudar-
il, kako nekateri kmetje niso trgovali iz nuje, temveč zaradi izkoriščanja
priložnosti zaslužka.
Bili so še drugi primeri kmečkega trgovanja, ki jih niso vzpodbudile
male kmetije in potreba po dodatnih zaslužkih, temveč trgovska
podjetnost in želja po pridobivanju denarja. […] Sorazmerno ve-
liko število živine pri kmetih loškega območja kaže, da so bile
kmetije gospodarsko trdne in so brez dvoma mogle preživljati last-
nike in njihove družine. K tovorjenju jih ni naganjala toliko gospo
darska nuja in borba za življenjski obstanek, kolikor tamkajšnje
gospodarske razmere, razširjeno platnarstvo in fužinarstvo ter
prodaja izdelkov teh dejavnosti. […] Na Gorenjskem je bilo precej
šnje število takih podeželskih trgovcev.
Ker pa je bil kritičen do količin, ki so jih kranjska mesta navajala
kot obseg letnega pretovora posameznih kmetov (v tem primeru žebljev),
je Valenčič menil, da so taki primeri sicer obstajali, a »tovorniki z nad-
povprečnim prometom so bili le redke izjeme v kmečkem tovorništvu; šlo
je za posamezne podeželske trgovce, ki so imeli dovolj kapitala za trgovan-
je v večjem obsegu«. Tako je okoli leta 1700 tudi ljubljanski magistrat raz-
likoval med kmeti, ki občasno trgujejo z lastnimi pridelki, in »tistimi pre-
možnimi kmeti, ki so na podeželju vse pokupili ter stalno trgovali zunaj
dežele« (Valenčič 1981, 252, 260).
S tem pa smo že pri pojavu ekonomskega in socialnega dviga med
kmeti, kjer ne najdemo le primerov velikih kmetov, ampak tudi kajžarjev,
ki se s pomočjo neagrarnih dejavnosti povzpnejo na raven srednje velikih
kmetov.
36
Svoj čas so kmetje raje namenjali pridobitnim dejavnostim v neag
rarnih panogah, ki so jim nosile denar.
Razpolagamo tudi z interpretacijami, po katerih sta med kmečkimi
vzgibi pomembno mesto zasedali podjetnost in želja po dobičku, ne pa pot
reba po golem preživetju, kar je seveda povsem v skladu z zgornjo ugotovit-
vijo, da je bila tovrstna kmečka ekonomija izraz kmečkih izbir in ne le zu-
nanjih prisil. »Da je bilo vse opravljeno z željo po dobičku, z voljo po tem,
da pokažejo svoje sposobnosti trgovskega tveganja (zaplembe dobrin) in
tako dalje, se razume samo po sebi in ni treba dokazovati posebej«, je ocen-
jeval Šorn, ko je opredeljeval vrste »kmečkega trgovanja« (Šorn 1984, 43).
Tu je pri kmetih uvideti tudi nekaj ambicioznosti. Tudi Valenčič je poudar-
il, kako nekateri kmetje niso trgovali iz nuje, temveč zaradi izkoriščanja
priložnosti zaslužka.
Bili so še drugi primeri kmečkega trgovanja, ki jih niso vzpodbudile
male kmetije in potreba po dodatnih zaslužkih, temveč trgovska
podjetnost in želja po pridobivanju denarja. […] Sorazmerno ve-
liko število živine pri kmetih loškega območja kaže, da so bile
kmetije gospodarsko trdne in so brez dvoma mogle preživljati last-
nike in njihove družine. K tovorjenju jih ni naganjala toliko gospo
darska nuja in borba za življenjski obstanek, kolikor tamkajšnje
gospodarske razmere, razširjeno platnarstvo in fužinarstvo ter
prodaja izdelkov teh dejavnosti. […] Na Gorenjskem je bilo precej
šnje število takih podeželskih trgovcev.
Ker pa je bil kritičen do količin, ki so jih kranjska mesta navajala
kot obseg letnega pretovora posameznih kmetov (v tem primeru žebljev),
je Valenčič menil, da so taki primeri sicer obstajali, a »tovorniki z nad-
povprečnim prometom so bili le redke izjeme v kmečkem tovorništvu; šlo
je za posamezne podeželske trgovce, ki so imeli dovolj kapitala za trgovan-
je v večjem obsegu«. Tako je okoli leta 1700 tudi ljubljanski magistrat raz-
likoval med kmeti, ki občasno trgujejo z lastnimi pridelki, in »tistimi pre-
možnimi kmeti, ki so na podeželju vse pokupili ter stalno trgovali zunaj
dežele« (Valenčič 1981, 252, 260).
S tem pa smo že pri pojavu ekonomskega in socialnega dviga med
kmeti, kjer ne najdemo le primerov velikih kmetov, ampak tudi kajžarjev,
ki se s pomočjo neagrarnih dejavnosti povzpnejo na raven srednje velikih
kmetov.
36
