Page 42 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 42
preživetje in podjetnost
doseganje ravni preživetja in plačevanje zemljiških, deželnih in cerkvenih
dajatev ter državnih davščin. Vendar ugotovitev, da je bilo tako poseganje
po neagrarnih virih dohodka nujno, še ne pomeni nujno tudi tega, da stoji-
mo pred pasivno sprejeto rešitvijo, in niti tega, da imamo preprosto opravi
ti z izhodno strategijo iz gole potrebe.
Na tej točki je treba vzeti v poštev dejstvo, da je bil velik del kmečkih
gospodarstev majhnega obsega. Kmečka družba je bila v predindustrij
ski Sloveniji precej razslojena, predvsem pa je bilo najkasneje od 16. sto-
letja dalje vse večje število kmečkih gospodinjstev, ki niso premogla ve-
liko zemljišč, zaradi česar je skozi zgodnji novi vek naraščal delež kmečkih
gospodarstev, ki niso bila dovolj velika, da bi gospodinjstvom omogoča-
la preživljanje samo na osnovi svoje zemlje. Pravzaprav je v tem obdobju
opaziti stopnjevanje v procesu ustanavljanja kmetijsko nesamozadostnih
gospodinjstev, in sicer tako v obliki kajž in drugih enot z malo ali nič zem-
lje kot tudi s postopnim drobljenjem starejših in večjih kmetijskih obratov
(hub oz. gruntov).
Pred tem smo že izpostavili vprašanje, ali je pojmljivo, da so kmet-
je skozi več stoletij sistem peljali v smeri svojega gospodarskega propada,
ne da bi kakorkoli ukrepali, na primer s prilagoditvijo starosti ob poroki
in vzorca dedovanja. Ali bi lahko – nasprotno – razumneje domnevali, da
množenje gospodinjstev preko ravni preživetja, ki ga je zmogla zagotovi-
ti sama kmetijska zemlja, nakazuje, da je podeželsko prebivalstvo računalo
na in izkoriščalo možnost dostopa do alternativnih dejavnosti? To pome-
ni, da je ekonomsko racionalnost drobljenja kmetijskih gospodarstev tre-
ba iskati v pričakovanjih in priložnostih, ki so jih nudile tržno usmerjene
dejavnosti. V tem smislu so prisotnost (čeprav majhnih) lokalnih urbanih
središč, trgov in industrijskih centrov, bližina (razmeroma močnih gospo
darstev in širokih trgov) severnoitalijanskih držav in predvsem Beneške re-
publike kakor tudi utečeni trgovinski tokovi na dolge razdalje, ki so italijan
ski prostor povezovali s srednje- in vzhodnoevropskimi deželami ravno
preko slovenskega ozemlja, kmečkemu prebivalstvu predstavljali zagoto-
vilo, da obstajajo priložnosti za delo in dohodek zunaj kmetijskega obrata.
To pa pomeni, da so na sistemski ravni nekmetijski in nasploh tržni
viri dohodka predstavljali gradnik v kompleksnejši in celoviti ekonom-
ski strategiji. Kmetje so računali na ter aktivno in sistematično uporablja-
li možnost dostopa do drugih dejavnosti. Ta možnost je bila očitno eden
od vidikov, ki so jih upoštevali pri načrtovanju gospodinjstev – če bi temu
ne bilo tako, bi ne naleteli na tolikšno število kmetijsko nesamozadost-
40
doseganje ravni preživetja in plačevanje zemljiških, deželnih in cerkvenih
dajatev ter državnih davščin. Vendar ugotovitev, da je bilo tako poseganje
po neagrarnih virih dohodka nujno, še ne pomeni nujno tudi tega, da stoji-
mo pred pasivno sprejeto rešitvijo, in niti tega, da imamo preprosto opravi
ti z izhodno strategijo iz gole potrebe.
Na tej točki je treba vzeti v poštev dejstvo, da je bil velik del kmečkih
gospodarstev majhnega obsega. Kmečka družba je bila v predindustrij
ski Sloveniji precej razslojena, predvsem pa je bilo najkasneje od 16. sto-
letja dalje vse večje število kmečkih gospodinjstev, ki niso premogla ve-
liko zemljišč, zaradi česar je skozi zgodnji novi vek naraščal delež kmečkih
gospodarstev, ki niso bila dovolj velika, da bi gospodinjstvom omogoča-
la preživljanje samo na osnovi svoje zemlje. Pravzaprav je v tem obdobju
opaziti stopnjevanje v procesu ustanavljanja kmetijsko nesamozadostnih
gospodinjstev, in sicer tako v obliki kajž in drugih enot z malo ali nič zem-
lje kot tudi s postopnim drobljenjem starejših in večjih kmetijskih obratov
(hub oz. gruntov).
Pred tem smo že izpostavili vprašanje, ali je pojmljivo, da so kmet-
je skozi več stoletij sistem peljali v smeri svojega gospodarskega propada,
ne da bi kakorkoli ukrepali, na primer s prilagoditvijo starosti ob poroki
in vzorca dedovanja. Ali bi lahko – nasprotno – razumneje domnevali, da
množenje gospodinjstev preko ravni preživetja, ki ga je zmogla zagotovi-
ti sama kmetijska zemlja, nakazuje, da je podeželsko prebivalstvo računalo
na in izkoriščalo možnost dostopa do alternativnih dejavnosti? To pome-
ni, da je ekonomsko racionalnost drobljenja kmetijskih gospodarstev tre-
ba iskati v pričakovanjih in priložnostih, ki so jih nudile tržno usmerjene
dejavnosti. V tem smislu so prisotnost (čeprav majhnih) lokalnih urbanih
središč, trgov in industrijskih centrov, bližina (razmeroma močnih gospo
darstev in širokih trgov) severnoitalijanskih držav in predvsem Beneške re-
publike kakor tudi utečeni trgovinski tokovi na dolge razdalje, ki so italijan
ski prostor povezovali s srednje- in vzhodnoevropskimi deželami ravno
preko slovenskega ozemlja, kmečkemu prebivalstvu predstavljali zagoto-
vilo, da obstajajo priložnosti za delo in dohodek zunaj kmetijskega obrata.
To pa pomeni, da so na sistemski ravni nekmetijski in nasploh tržni
viri dohodka predstavljali gradnik v kompleksnejši in celoviti ekonom-
ski strategiji. Kmetje so računali na ter aktivno in sistematično uporablja-
li možnost dostopa do drugih dejavnosti. Ta možnost je bila očitno eden
od vidikov, ki so jih upoštevali pri načrtovanju gospodinjstev – če bi temu
ne bilo tako, bi ne naleteli na tolikšno število kmetijsko nesamozadost-
40
