Page 43 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 43
1: od kmečke trgovine do integrirane kmečke ekonomije
nih enot. Raznolika paleta nekmetijskih virov dohodka je kmečki družbi
omogočala strukturno preseganje okoljskih, tehnoloških in drugih možnih
omejitev, kar podpira interpretacijo, da nekmetijske in tržno usmerjene de-
javnosti niso bile nujno v podrejeni vlogi v razmerju do samooskrbnega
kmetovanja. Ali je potemtakem v takih okoliščinah upravičeno in (ekon-
omsko) pravilno govoriti o »dodatnih« dejavnostih? Ali je o teh »dodatnih«
dejavnostih sprejemljivo razmišljati zgolj kot o ukrepu za premagovanje
primerov trenutnega pomanjkanja ali slabe konjunkture, ko kmetijski viri
niso zadoščali za preživetje? Moj odgovor je nikalen. Zaradi tega menim,
da je smiselno narediti temeljni obrat v perspektivi, in sicer od interpreta
cije, da so se tržno usmerjene in nekmetijske dejavnosti opravljale zato, ker
so bila kmečka gospodarstva premajhna in kmetijski dohodki posledično
nezadostni, k spoznanju, da so bila kmetijska gospodarstva majhna zato,
ker so kmetje razpolagali z različnimi viri dohodka.
Ravno to predstavlja pomemben vidik tega prispevka, s katerim si
prizadevamo postaviti kmečko ekonomijo v središče pozornosti in dosled-
no s tem obravnavati njeno inherentno ekonomsko racionalnost, to pa sto
riti tako, da skušamo zavzeti gledišče od znotraj, na stvari gledati s pers-
pektive kmečkih gospodinjstev, skupnosti in kmečke ekonomije kot celote.
Čeprav to še zdaleč ni prvi tovrsten poskus v mednarodnem zgodovinopis-
ju, vseeno vsebuje nekaj izvirnosti: tu upoštevamo vse tri gospodarske sek-
torje obenem in jih obravnavamo kot enakovredne sestavine celote, hkra-
ti pa pod vprašaj postavljamo prevladujočo predpostavko, da je ekonomija
kmečkih gospodinjstev stremela le k samooskrbi in preživetju, kakor tudi
da je poseganje po dejavnostih, različnih od kmetovanja na svoji kmeti-
ji, izviralo samo iz potrebe. Relevantnost teh vprašanj izhaja nenazadnje iz
dejstva, da tovrstne okoliščine niso bile izključna značilnost predindustrij
skega podeželja na Slovenskem. V mnogih evropskih regijah kmečka gosp-
odarstva niso zmogla zagotavljati zadostnih sredstev za preživljanje svo-
jih gospodinjstev le na osnovi kmetovanja. To je dobro znana in razširjena
značilnost zlasti na številnih hribovitih in goratih območjih, kjer se je z na-
menom pridobivanja večjega dohodka prebivalstvo poleg poljedeljstva in
živinoreje ukvarjalo z raznovrstnimi dejavnostmi.
Dejansko se doslej na slovenskem primeru obravnavani sistem zelo
sklada s »splošnimi značilnostmi alpske ekonomije zgodnjega novega
veka«, ki jo je italijanski zgodovinar Gauro Coppola imenoval »integrira-
na ekonomija«, pa čeprav le v naslovu svojega (osvetljujočega, a sintetične-
ga) članka, v katerem jo je povezal s »skromnostjo virov« – taka »integrira-
41
nih enot. Raznolika paleta nekmetijskih virov dohodka je kmečki družbi
omogočala strukturno preseganje okoljskih, tehnoloških in drugih možnih
omejitev, kar podpira interpretacijo, da nekmetijske in tržno usmerjene de-
javnosti niso bile nujno v podrejeni vlogi v razmerju do samooskrbnega
kmetovanja. Ali je potemtakem v takih okoliščinah upravičeno in (ekon-
omsko) pravilno govoriti o »dodatnih« dejavnostih? Ali je o teh »dodatnih«
dejavnostih sprejemljivo razmišljati zgolj kot o ukrepu za premagovanje
primerov trenutnega pomanjkanja ali slabe konjunkture, ko kmetijski viri
niso zadoščali za preživetje? Moj odgovor je nikalen. Zaradi tega menim,
da je smiselno narediti temeljni obrat v perspektivi, in sicer od interpreta
cije, da so se tržno usmerjene in nekmetijske dejavnosti opravljale zato, ker
so bila kmečka gospodarstva premajhna in kmetijski dohodki posledično
nezadostni, k spoznanju, da so bila kmetijska gospodarstva majhna zato,
ker so kmetje razpolagali z različnimi viri dohodka.
Ravno to predstavlja pomemben vidik tega prispevka, s katerim si
prizadevamo postaviti kmečko ekonomijo v središče pozornosti in dosled-
no s tem obravnavati njeno inherentno ekonomsko racionalnost, to pa sto
riti tako, da skušamo zavzeti gledišče od znotraj, na stvari gledati s pers-
pektive kmečkih gospodinjstev, skupnosti in kmečke ekonomije kot celote.
Čeprav to še zdaleč ni prvi tovrsten poskus v mednarodnem zgodovinopis-
ju, vseeno vsebuje nekaj izvirnosti: tu upoštevamo vse tri gospodarske sek-
torje obenem in jih obravnavamo kot enakovredne sestavine celote, hkra-
ti pa pod vprašaj postavljamo prevladujočo predpostavko, da je ekonomija
kmečkih gospodinjstev stremela le k samooskrbi in preživetju, kakor tudi
da je poseganje po dejavnostih, različnih od kmetovanja na svoji kmeti-
ji, izviralo samo iz potrebe. Relevantnost teh vprašanj izhaja nenazadnje iz
dejstva, da tovrstne okoliščine niso bile izključna značilnost predindustrij
skega podeželja na Slovenskem. V mnogih evropskih regijah kmečka gosp-
odarstva niso zmogla zagotavljati zadostnih sredstev za preživljanje svo-
jih gospodinjstev le na osnovi kmetovanja. To je dobro znana in razširjena
značilnost zlasti na številnih hribovitih in goratih območjih, kjer se je z na-
menom pridobivanja večjega dohodka prebivalstvo poleg poljedeljstva in
živinoreje ukvarjalo z raznovrstnimi dejavnostmi.
Dejansko se doslej na slovenskem primeru obravnavani sistem zelo
sklada s »splošnimi značilnostmi alpske ekonomije zgodnjega novega
veka«, ki jo je italijanski zgodovinar Gauro Coppola imenoval »integrira-
na ekonomija«, pa čeprav le v naslovu svojega (osvetljujočega, a sintetične-
ga) članka, v katerem jo je povezal s »skromnostjo virov« – taka »integrira-
41
