Page 20 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 20
sonomija vzgojno-izobraževalnih ciljev
Rutinsko proceduralno znanje obsega izvajanje rutinskih postopkov, upo-
rabo pravil in obrazcev, standardne računske postopke, reševanje prepros-
tih nesestavljenih nalog, nalog z manj podatki . . . Kompleksno proceduralno
znanje pa obsega uporabo kompleksnih postopkov, poznavanje in učinkovi-
to obvladovanje algoritmov in procedur (metod, postopkov), izbiro in izved-
bo algoritmov in procedur; uporabo pravil, zakonov, postopkov, sestavljene
naloge z več podatki . . . (Cotič in Žakelj, 2004).
V drugem delu Gagnejeve taksonomske lestvice je pri rutinskem procedu-
ralnem znanju poudarek na uporabi postopkov, medtem ko je pri kompleks-
nem proceduralnem znanju poudarek na analizi in sintezi le-teh.
Problemsko znanje. Dandanes želimo učencem posredovati več kot le rutin-
sko znanje, zato so želje in zahteve po učenju problemskega znanja pri pou-
ku matematike prisotnejše. Učencem je potrebno ponuditi naloge, pri kate-
rih ne poznajo poti reševanja, saj take naloge preverjajo problemsko znanje
(Cotič in Žakelj, 2004).
Problemsko znanje je uporaba znanja v novih situacijah, uporaba kombi-
nacij več pravil in pojmov pri soočanju z novo situacijo, sposobnost uporabe
konceptualnega in proceduralnega znanja. Temeljni elementi problemskega
znanja so: postavitev problema, preverjanje podatkov, strategije reševanja,
uporaba znanja oziroma transfer znanja, miselne veščine in metakognitivne
zmožnosti (Žakelj, 2003). O reševanju oziroma raziskovanju problema govo-
rimo, ko (Cotič in Žakelj, 2004):
– proces reševanja poteka samostojno, z lastno zamislijo učenca;
– učenec pride do nove rešitve, s katero si pomaga pri reševanju novih
problemov;
– učenec uporabi transfer znanja, kar pomeni, da metodo reševanja pre-
nese v nove situacije.
Razmerja med tipi znanj
Znanja so med seboj povezana. Tudi pri uporabi nikoli ne uporabljamo npr.
le proceduralnih ali problemskih znanj, temveč prepleteno ena in druga zna-
nja (Žakelj, 2003). Za vsakega učitelja je največji problem določiti pravo mero
med poučevanjem različnih vrst znanj, poznavanjem, razumevanjem, pro-
ceduralnim in problemskim znanjem, ali kot je izjavila ena izmed učiteljic:
»Najtežje je določiti pravo mero med naučiti računati in naučiti misliti« (Co-
tič, 2010, str. 45). Zato je nemogoče dati enim tipom znanj večji pomen kot
drugim, saj se med seboj tako prepletajo, da jih ni mogoče preprosto ločeva-
ti (Žakelj, 2003):
18
Rutinsko proceduralno znanje obsega izvajanje rutinskih postopkov, upo-
rabo pravil in obrazcev, standardne računske postopke, reševanje prepros-
tih nesestavljenih nalog, nalog z manj podatki . . . Kompleksno proceduralno
znanje pa obsega uporabo kompleksnih postopkov, poznavanje in učinkovi-
to obvladovanje algoritmov in procedur (metod, postopkov), izbiro in izved-
bo algoritmov in procedur; uporabo pravil, zakonov, postopkov, sestavljene
naloge z več podatki . . . (Cotič in Žakelj, 2004).
V drugem delu Gagnejeve taksonomske lestvice je pri rutinskem procedu-
ralnem znanju poudarek na uporabi postopkov, medtem ko je pri kompleks-
nem proceduralnem znanju poudarek na analizi in sintezi le-teh.
Problemsko znanje. Dandanes želimo učencem posredovati več kot le rutin-
sko znanje, zato so želje in zahteve po učenju problemskega znanja pri pou-
ku matematike prisotnejše. Učencem je potrebno ponuditi naloge, pri kate-
rih ne poznajo poti reševanja, saj take naloge preverjajo problemsko znanje
(Cotič in Žakelj, 2004).
Problemsko znanje je uporaba znanja v novih situacijah, uporaba kombi-
nacij več pravil in pojmov pri soočanju z novo situacijo, sposobnost uporabe
konceptualnega in proceduralnega znanja. Temeljni elementi problemskega
znanja so: postavitev problema, preverjanje podatkov, strategije reševanja,
uporaba znanja oziroma transfer znanja, miselne veščine in metakognitivne
zmožnosti (Žakelj, 2003). O reševanju oziroma raziskovanju problema govo-
rimo, ko (Cotič in Žakelj, 2004):
– proces reševanja poteka samostojno, z lastno zamislijo učenca;
– učenec pride do nove rešitve, s katero si pomaga pri reševanju novih
problemov;
– učenec uporabi transfer znanja, kar pomeni, da metodo reševanja pre-
nese v nove situacije.
Razmerja med tipi znanj
Znanja so med seboj povezana. Tudi pri uporabi nikoli ne uporabljamo npr.
le proceduralnih ali problemskih znanj, temveč prepleteno ena in druga zna-
nja (Žakelj, 2003). Za vsakega učitelja je največji problem določiti pravo mero
med poučevanjem različnih vrst znanj, poznavanjem, razumevanjem, pro-
ceduralnim in problemskim znanjem, ali kot je izjavila ena izmed učiteljic:
»Najtežje je določiti pravo mero med naučiti računati in naučiti misliti« (Co-
tič, 2010, str. 45). Zato je nemogoče dati enim tipom znanj večji pomen kot
drugim, saj se med seboj tako prepletajo, da jih ni mogoče preprosto ločeva-
ti (Žakelj, 2003):
18
