Page 26 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem

k

Učitelj

Učna snov Učenci

Slika 3.3 Tradicionalno razmerje dejavnikov pri pouku (povzeto po Kramar, 2009)

dejavnikov vzgojno-izobraževalnega sistema, saj pravi, da jih je več vrst in da
imajo različne funkcije. Ta sistem zajema:

1. globalni okvir, ki ga opredeljuje kot naravno in družbeno okolje;
2. lokalni okvir, ki je pojmovan kot neposredno okolje;
3. okvir šole, kjer so zajete:

– strokovne osnove in konceptualne usmeritve,
– strokovni in drugi delavci šole ter učenci,
– didaktično okolje in sredstva;

4. okvir pouka, v katerem se prepletajo učitelj, učenci, vsebina, didaktična
sredstva in cilji.

Če se usmerimo samo v dejavnike pouka, jih lahko po Kramarju (2009) de-
limo na subjektivne (učenci, učitelji, sodelavci in starši) ter objektivne (cilji,
vsebina, didaktično okolje in sredstva). Če pa gledamo na vključenost v pouk,
po Kramarju (2009) delimo dejavnike pouka na neposredne (učenci, učitelji,
vsebina, didaktično okolje) in posredne (drugi strokovni in drugi delavci šole,
starši, različni sodelavci iz okolja, neposredno in širše okolje).

Sliki 3.3 in 3.4 prikazujeta tradicionalno in sodobno razmerje dejavnikov pri
pouku. S slike 3.3 je razvidno, da gre za razmerje podrejenosti učencev učni
snovi in učitelju. Gre za prevladujočo enosmerno komunikacijo med vsemi
tremi dejavniki. Pri sodobnem razmerju dejavnikov pa imajo pri pouku uči-
telji in učenci ključne nosilne vloge in so subjekti procesa. Med učiteljem in

24