Page 28 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 28
k
in dosežek tega procesa. To pa dosežemo le z razvijanjem in doseganjem av-
tonomije učencev. Da bi zapisano uresničili, je potrebno:
– upoštevati in v procesu uresničevati, da so učenci v temelju in izhodišču
subjekti, učiteljevi sodelavci in v okviru svojih kompetenc soustvarjalci
vzgojno-izobraževalnega procesa;
– izdelati in uresničevati vrednostno odprt ter progresiven izobraževalni
proces, ki učence spodbuja k samostojnemu razmišljanju in izražanju;
– upoštevati različnost interesov, potreb in zmožnosti učencev ter temu
prilagajati izobraževalni proces.
Učitelji so pri svojem delu učencem zgled. Poleg tega so jim v oporo pri raz-
ličnih nalogah. Učence usmerjajo, vodijo, spodbujajo, korigirajo njihovo de-
lovanje, preverjajo in ocenjujejo njihove dosežke. Z učenci sodelujejo nepo-
sredno pri izvajanju pouka in posredno z načrtovanjem ter pripravo pouka
in konkretnih dejavnosti, znotraj in izven pouka. Učitelji delujejo v različnih
vlogah in tako ustvarjajo širši vzgojno-izobraževalni kontekst pouka. Pri pou-
ku imajo vodečo vlogo, saj učence usmerjajo in vodijo v različnih življenjskih
in ožjih učnih situacijah. To pa morajo izvajati tako, da bodo učenci po svo-
jih močeh tvorno sodelovali in razvijali ter krepili svojo samostojnost. Da bi to
dosegli, so učitelji nenehno razpeti med nujnostjo in svobodo, med možnost-
mi in omejitvami, med spodbudami in zahtevami, med težnjami po lastni av-
tonomiji in zahtevami po avtonomiji učencev. Torej je po Kramarju (2009) te-
meljna učiteljeva dejavnost pri pouku poučevanje, ki je v funkciji vzgajanja
in učenja, ki je bogatejša, vsebinsko obsežna in po načinih delovanja razno-
lika, razgibana dejavnost in ne le neposredno posredovanje učne snovi ali
podajanje znanja učencem.
Da bi učitelj z učenci razvijal pristne medosebne in delovne odnose, spod-
bujal in usmerjal razvoj ugodnega sproščenega ozračja, mora učence upo-
števati kot soljudi in sodelavce, ki so pri pouku zaradi razvoja, izobraževanja
in uresničevanja samega sebe (Kramar, 2009).
Sodelavci, ki lahko še sodelujejo pri pouku, so knjižničarji, šolski svetovalni
delavci, administrativni delavci in tehnični delavci. Pomembnejšo vlogo ima
seveda tudi ravnatelj ali vodja izobraževanja (Kramar, 2009).
Objektivni dejavniki pouka
Cilji predstavljajo vrednostno, snovno in storilnostno konkretiziran namen,
ki ga izvajalci procesa hočejo, želijo in morajo uresničiti. Imajo pomembno
didaktično vlogo, saj:
26
in dosežek tega procesa. To pa dosežemo le z razvijanjem in doseganjem av-
tonomije učencev. Da bi zapisano uresničili, je potrebno:
– upoštevati in v procesu uresničevati, da so učenci v temelju in izhodišču
subjekti, učiteljevi sodelavci in v okviru svojih kompetenc soustvarjalci
vzgojno-izobraževalnega procesa;
– izdelati in uresničevati vrednostno odprt ter progresiven izobraževalni
proces, ki učence spodbuja k samostojnemu razmišljanju in izražanju;
– upoštevati različnost interesov, potreb in zmožnosti učencev ter temu
prilagajati izobraževalni proces.
Učitelji so pri svojem delu učencem zgled. Poleg tega so jim v oporo pri raz-
ličnih nalogah. Učence usmerjajo, vodijo, spodbujajo, korigirajo njihovo de-
lovanje, preverjajo in ocenjujejo njihove dosežke. Z učenci sodelujejo nepo-
sredno pri izvajanju pouka in posredno z načrtovanjem ter pripravo pouka
in konkretnih dejavnosti, znotraj in izven pouka. Učitelji delujejo v različnih
vlogah in tako ustvarjajo širši vzgojno-izobraževalni kontekst pouka. Pri pou-
ku imajo vodečo vlogo, saj učence usmerjajo in vodijo v različnih življenjskih
in ožjih učnih situacijah. To pa morajo izvajati tako, da bodo učenci po svo-
jih močeh tvorno sodelovali in razvijali ter krepili svojo samostojnost. Da bi to
dosegli, so učitelji nenehno razpeti med nujnostjo in svobodo, med možnost-
mi in omejitvami, med spodbudami in zahtevami, med težnjami po lastni av-
tonomiji in zahtevami po avtonomiji učencev. Torej je po Kramarju (2009) te-
meljna učiteljeva dejavnost pri pouku poučevanje, ki je v funkciji vzgajanja
in učenja, ki je bogatejša, vsebinsko obsežna in po načinih delovanja razno-
lika, razgibana dejavnost in ne le neposredno posredovanje učne snovi ali
podajanje znanja učencem.
Da bi učitelj z učenci razvijal pristne medosebne in delovne odnose, spod-
bujal in usmerjal razvoj ugodnega sproščenega ozračja, mora učence upo-
števati kot soljudi in sodelavce, ki so pri pouku zaradi razvoja, izobraževanja
in uresničevanja samega sebe (Kramar, 2009).
Sodelavci, ki lahko še sodelujejo pri pouku, so knjižničarji, šolski svetovalni
delavci, administrativni delavci in tehnični delavci. Pomembnejšo vlogo ima
seveda tudi ravnatelj ali vodja izobraževanja (Kramar, 2009).
Objektivni dejavniki pouka
Cilji predstavljajo vrednostno, snovno in storilnostno konkretiziran namen,
ki ga izvajalci procesa hočejo, želijo in morajo uresničiti. Imajo pomembno
didaktično vlogo, saj:
26
