Page 34 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 34
k
V zadnjem stoletju se z učenjem in vsem, kar je s tem povezano, ukvarjajo
številni psihologi, ki so oblikovali preko 50 teorij učenja. Med skupine teore-
tičnih pogledov na učenje štejemo zlasti (Marentič Požarnik, 2000):
– asociativistične,
– (neo)behavioristične,
– gestaltistične,
– kognitivno-konstruktivistične,
– humanistične in
– kibernetično-informacijske teorije učenja.
Oblike učenja
Strmčnik (2001) pravi, da oblike učenja označujejo, kateri psihični procesi
in načini, nižji ali višji, enostavni ali kompleksnejši, so pri nekem učenju v
ospredju. Avtor opredeljuje naslednje oblike učenja:
– Asociativna učna teorija temelji na Pavlovi refleksologiji in učenje raz-
laga na podlagi pogojnih in brezpogojnih dražljajev, asociiranja, po-
snemanja, posploševanja reakcij pri podobnih dražljajih in s postopnim
kontinuiranim oblikovanjem ravnanj. Pri tej teoriji je ključnega pomena
čustveni odnos učenca do učne vsebine ali učitelja.
– Behavioristično instrumentalno učenje izhaja iz predpostavke, da je
možno naravno ali naučeno ravnanje z ugodnimi dražljaji utrditi oziro-
ma zagotoviti njegovo ponavljivost.
– Učenje s poskušanjem in z motenjem temelji na izogibanju slepe rabe
in poskušanju, povezanem s smiselno odkrivajočim učenjem, ki poteka
od vedno manj napak do takojšnjega pravilnega reagiranja ali reševa-
nja.
– Kognitivno-konstruktivistične teorije učenja, ki so jih razvili Piaget, Bru-
ner in Ausubel, se zanimajo za strukturo in procesnost mišljenja ter uče-
nja. Po tej teoriji naj bi si človek že v rani mladosti izoblikoval svojo poj-
movno strukturno zasnovo, ki ostane temeljna za pridobivanje in obli-
kovanje kasnejšega znanja ter izkušenj.
– Modelno, tudi imitacijsko ali simulacijsko učenje je kot samostojna uč-
na teorija mlajšega izvora in je povezana s kibernetično didaktiko, zla-
sti s teorijo algoritmov. Pri tej teoriji modeli bistvo resničnosti objekti-
vizirajo, konkretizirajo in poenostavljajo, učenje pa te modele ponotra-
nja oziroma z njimi izpopolnjuje notranje subjektivne modele o zunanji
stvarnosti.
32
V zadnjem stoletju se z učenjem in vsem, kar je s tem povezano, ukvarjajo
številni psihologi, ki so oblikovali preko 50 teorij učenja. Med skupine teore-
tičnih pogledov na učenje štejemo zlasti (Marentič Požarnik, 2000):
– asociativistične,
– (neo)behavioristične,
– gestaltistične,
– kognitivno-konstruktivistične,
– humanistične in
– kibernetično-informacijske teorije učenja.
Oblike učenja
Strmčnik (2001) pravi, da oblike učenja označujejo, kateri psihični procesi
in načini, nižji ali višji, enostavni ali kompleksnejši, so pri nekem učenju v
ospredju. Avtor opredeljuje naslednje oblike učenja:
– Asociativna učna teorija temelji na Pavlovi refleksologiji in učenje raz-
laga na podlagi pogojnih in brezpogojnih dražljajev, asociiranja, po-
snemanja, posploševanja reakcij pri podobnih dražljajih in s postopnim
kontinuiranim oblikovanjem ravnanj. Pri tej teoriji je ključnega pomena
čustveni odnos učenca do učne vsebine ali učitelja.
– Behavioristično instrumentalno učenje izhaja iz predpostavke, da je
možno naravno ali naučeno ravnanje z ugodnimi dražljaji utrditi oziro-
ma zagotoviti njegovo ponavljivost.
– Učenje s poskušanjem in z motenjem temelji na izogibanju slepe rabe
in poskušanju, povezanem s smiselno odkrivajočim učenjem, ki poteka
od vedno manj napak do takojšnjega pravilnega reagiranja ali reševa-
nja.
– Kognitivno-konstruktivistične teorije učenja, ki so jih razvili Piaget, Bru-
ner in Ausubel, se zanimajo za strukturo in procesnost mišljenja ter uče-
nja. Po tej teoriji naj bi si človek že v rani mladosti izoblikoval svojo poj-
movno strukturno zasnovo, ki ostane temeljna za pridobivanje in obli-
kovanje kasnejšega znanja ter izkušenj.
– Modelno, tudi imitacijsko ali simulacijsko učenje je kot samostojna uč-
na teorija mlajšega izvora in je povezana s kibernetično didaktiko, zla-
sti s teorijo algoritmov. Pri tej teoriji modeli bistvo resničnosti objekti-
vizirajo, konkretizirajo in poenostavljajo, učenje pa te modele ponotra-
nja oziroma z njimi izpopolnjuje notranje subjektivne modele o zunanji
stvarnosti.
32
