Page 35 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 35
Učenje
Amailja Žakelj (2003, str. 48) je v zvezi z enim izmed pomembnih ciljev, zapi-
sanim v Izhodiščih kurikularne prenove (1996), poudarila: »Učenje in poučeva-
nje naj ne bi bilo le posredovanje matematičnih dejstev in postopkov, ampak
aktivno učenje, učenje učenja.«
Zapisan cilj pa utemeljuje, kar smo že omenili, da sicer vsako učenje zahte-
va miselni napor, četudi gre le za memoriranje določenih dejstev. Zato pravi,
da je potemtakem vsako učenje aktivno. Kljub temu pa je potrebno ločiti med
učenjem izoliranih informacij, brez oblikovanja novih konceptnih povezav, ki
ne vodi do trajnega in kakovostnega znanja, in med učenjem, ki zagotavlja
interakcijo med konkretno in miselno aktivnostjo, ki privede do povezav (Ža-
kelj, 2003).
Prav tako je v evropskem dokumentu učenje učenja definirano kot spo-
sobnost učiti se in vztrajati pri učenju, organizirati lastno učenje, vključno z
učinkovitim upravljanjem s časom in z informacijami, individualno in v sku-
pinah. Zmožnost učenja učenja vključuje zavest o lastnem učnem procesu in
potrebah, prepoznavanje priložnosti, ki so na voljo, in sposobnost premago-
vanja ovir za uspešno učenje. Pomeni pridobivanje, obdelavo in sprejemanje
novega znanja in spretnosti ter iskanje in uporabo nasvetov. Z učenjem uče-
nja učenci nadgrajujejo svoje predhodne izkušnje z učenjem in življenjske
izkušnje v različnih okoliščinah: doma, v službi, pri izobraževanju in usposa-
bljanju (Evropski parlament in Svet Evropske unije, 2006).
Po B. Marentič Požarnik v našem šolskem izobraževanju še vedno prevla-
duje pojmovanje učenja kot kopičenja in zapomnitve spoznanj, do katerih
so prišli drugi, zato se pouk v skladu s tem pojmuje predvsem kot transmisi-
ja – prenašanje gotovega znanja, ki je velikokrat ločeno od izkušenj učencev
in od konkretnih življenjskih okoliščin. Posledice omenjenega pa se kažejo v
premajhni trajnosti in uporabnosti znanja, v nizki motivaciji, v slabih rezulta-
tih in odporu do šolanja.
Vse več raziskav potrjuje, da je kakovostno učenje tisto, ki učenca celostno,
miselno in čustveno aktivira. To je aktivno učenje, ki poteka s samostojnim is-
kanjem in razmišljanjem, s smiselnim dialogom v skupini, s postavljanjem in
preizkušanjem hipotez, tj. učenje, ki človeka miselno in čustveno aktivira, je
osebno pomembno in vpeto v resnične življenjske okoliščine. Tako učenje
da trajnejše znanje, ki bo uporabno v novih situacijah, pomaga bolje razu-
meti sebe in svet in ljudje na osnovi tega pametneje posegajo po aktivnem
učenju. Pouk pri aktivnem učenju ni več transmisija, ampak živa transakcija
– mnoštvo smiselnih interakcij med učiteljem in učenci ter med učenci sa-
mimi – in končno transformacija – spreminjanje pojmovanj o svetu in tudi
spreminjanje osebnosti (Marentič Požarnik, 2000).
33
Amailja Žakelj (2003, str. 48) je v zvezi z enim izmed pomembnih ciljev, zapi-
sanim v Izhodiščih kurikularne prenove (1996), poudarila: »Učenje in poučeva-
nje naj ne bi bilo le posredovanje matematičnih dejstev in postopkov, ampak
aktivno učenje, učenje učenja.«
Zapisan cilj pa utemeljuje, kar smo že omenili, da sicer vsako učenje zahte-
va miselni napor, četudi gre le za memoriranje določenih dejstev. Zato pravi,
da je potemtakem vsako učenje aktivno. Kljub temu pa je potrebno ločiti med
učenjem izoliranih informacij, brez oblikovanja novih konceptnih povezav, ki
ne vodi do trajnega in kakovostnega znanja, in med učenjem, ki zagotavlja
interakcijo med konkretno in miselno aktivnostjo, ki privede do povezav (Ža-
kelj, 2003).
Prav tako je v evropskem dokumentu učenje učenja definirano kot spo-
sobnost učiti se in vztrajati pri učenju, organizirati lastno učenje, vključno z
učinkovitim upravljanjem s časom in z informacijami, individualno in v sku-
pinah. Zmožnost učenja učenja vključuje zavest o lastnem učnem procesu in
potrebah, prepoznavanje priložnosti, ki so na voljo, in sposobnost premago-
vanja ovir za uspešno učenje. Pomeni pridobivanje, obdelavo in sprejemanje
novega znanja in spretnosti ter iskanje in uporabo nasvetov. Z učenjem uče-
nja učenci nadgrajujejo svoje predhodne izkušnje z učenjem in življenjske
izkušnje v različnih okoliščinah: doma, v službi, pri izobraževanju in usposa-
bljanju (Evropski parlament in Svet Evropske unije, 2006).
Po B. Marentič Požarnik v našem šolskem izobraževanju še vedno prevla-
duje pojmovanje učenja kot kopičenja in zapomnitve spoznanj, do katerih
so prišli drugi, zato se pouk v skladu s tem pojmuje predvsem kot transmisi-
ja – prenašanje gotovega znanja, ki je velikokrat ločeno od izkušenj učencev
in od konkretnih življenjskih okoliščin. Posledice omenjenega pa se kažejo v
premajhni trajnosti in uporabnosti znanja, v nizki motivaciji, v slabih rezulta-
tih in odporu do šolanja.
Vse več raziskav potrjuje, da je kakovostno učenje tisto, ki učenca celostno,
miselno in čustveno aktivira. To je aktivno učenje, ki poteka s samostojnim is-
kanjem in razmišljanjem, s smiselnim dialogom v skupini, s postavljanjem in
preizkušanjem hipotez, tj. učenje, ki človeka miselno in čustveno aktivira, je
osebno pomembno in vpeto v resnične življenjske okoliščine. Tako učenje
da trajnejše znanje, ki bo uporabno v novih situacijah, pomaga bolje razu-
meti sebe in svet in ljudje na osnovi tega pametneje posegajo po aktivnem
učenju. Pouk pri aktivnem učenju ni več transmisija, ampak živa transakcija
– mnoštvo smiselnih interakcij med učiteljem in učenci ter med učenci sa-
mimi – in končno transformacija – spreminjanje pojmovanj o svetu in tudi
spreminjanje osebnosti (Marentič Požarnik, 2000).
33
