Page 38 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 38
k
based group) v obliki sodelovalnega učenja (angl. collaborative learning) in
v okviru konstruktivističnega učnega okolja, odprtega za konstrukcije. Teori-
ja konstruktivizma je osredotočena na učenčevo mišljenje, na njegove učne
aktivnosti. V aktivni učni paradigmi konstruktivizma učitelj ni več primarni
posrednik in edini kanal za dovajanje znanja. Celotno znanje gre najprej ne-
posredno do učenca samega. Učitelj je katalizator, svetovalec in vodja pro-
grama izvajanja projektov za reševanje konkretnega problema in ne ovira
med učencem in vsebino. S konstruktivizmom pride do učnega preiskova-
nja, raziskovanja, odkrivanja avtonomnega učenca, samomotivirajočega, kar
je kritični moment, pomemben za uspešno izvajanje učnega procesa (Leo-
nard, 2002).
B. Marentič Požarnik (2000) kognitivizem opredeljuje kot psihološko smer,
ki poudarja pomen človekovih notranjih mentalnih, predvsem spoznavnih
procesov pri učenju ter doseganja globljega razumevanja. Za konstruktiviste
pravi, da so korak dlje, saj menijo, da znanja v gotovi obliki ne moreš dru-
gemu dati niti od nekoga sprejeti, ampak ga mora vsakdo z lastno miselno
aktivnostjo ponovno zgraditi. Tako pristaši konstruktivizma utemeljujejo, da
znanja ne sprejemamo od zunaj, ampak ga izgrajujemo sami z lastno aktiv-
nostjo v procesu osmišljanja svojih izkušenj. Iz tega sledi, da znanje ni nekaj,
kar obstaja objektivno, neodvisno od tistega, ki spoznava, ampak je subjek-
tiven konstrukt, ki ga ustvarja vsak učeči se v procesu osmišljevanja svojih
izkušenj (Marentič Požarnik, 2000).
Avtorica konstruktivizem pojmuje kot celosten pogled na učenje, ki ni le
spoznavno-kognitivno delovanje človeka, ampak nujno povezuje čustveno,
motivacijsko in socialno razsežnost posameznika. Na ta način spodbudimo
notranjo motivacijo človeka za določen predmet ali problem, ki se gradi, kon-
struira v procesu reševanja smiselnih problemov in spodbuja drugačno kako-
vost učenja kot pretežno zunanja motivacija (Marentič Požarnik, 2004).
Poučevanje
Strmčnik opisuje, da je v preteklosti poučevanje in učenje potekalo pre-
ko skupnega življenja mladih in odraslih, in sicer pri obredih in z drugimi
oblikami prenašanja izkušenj. Z razvojem družbenega življenja in dela ter z
množenjem znanja in izkušenj posameznika je postalo posredovanje znanja
vse manj prezentno in obvladljivo. Zato so sooblikovali pouk kot posebno,
umetno obliko učenja, povezano z načrtnim poučevanjem, kot zgodovinski
proces podružbljanja učenja in njegovo prehajanje v družbeno pristojnost
(Strmčnik, 2000).
Pri deljenju vlog učečega se poučujočega se zdijo meje zabrisane kot še
36
based group) v obliki sodelovalnega učenja (angl. collaborative learning) in
v okviru konstruktivističnega učnega okolja, odprtega za konstrukcije. Teori-
ja konstruktivizma je osredotočena na učenčevo mišljenje, na njegove učne
aktivnosti. V aktivni učni paradigmi konstruktivizma učitelj ni več primarni
posrednik in edini kanal za dovajanje znanja. Celotno znanje gre najprej ne-
posredno do učenca samega. Učitelj je katalizator, svetovalec in vodja pro-
grama izvajanja projektov za reševanje konkretnega problema in ne ovira
med učencem in vsebino. S konstruktivizmom pride do učnega preiskova-
nja, raziskovanja, odkrivanja avtonomnega učenca, samomotivirajočega, kar
je kritični moment, pomemben za uspešno izvajanje učnega procesa (Leo-
nard, 2002).
B. Marentič Požarnik (2000) kognitivizem opredeljuje kot psihološko smer,
ki poudarja pomen človekovih notranjih mentalnih, predvsem spoznavnih
procesov pri učenju ter doseganja globljega razumevanja. Za konstruktiviste
pravi, da so korak dlje, saj menijo, da znanja v gotovi obliki ne moreš dru-
gemu dati niti od nekoga sprejeti, ampak ga mora vsakdo z lastno miselno
aktivnostjo ponovno zgraditi. Tako pristaši konstruktivizma utemeljujejo, da
znanja ne sprejemamo od zunaj, ampak ga izgrajujemo sami z lastno aktiv-
nostjo v procesu osmišljanja svojih izkušenj. Iz tega sledi, da znanje ni nekaj,
kar obstaja objektivno, neodvisno od tistega, ki spoznava, ampak je subjek-
tiven konstrukt, ki ga ustvarja vsak učeči se v procesu osmišljevanja svojih
izkušenj (Marentič Požarnik, 2000).
Avtorica konstruktivizem pojmuje kot celosten pogled na učenje, ki ni le
spoznavno-kognitivno delovanje človeka, ampak nujno povezuje čustveno,
motivacijsko in socialno razsežnost posameznika. Na ta način spodbudimo
notranjo motivacijo človeka za določen predmet ali problem, ki se gradi, kon-
struira v procesu reševanja smiselnih problemov in spodbuja drugačno kako-
vost učenja kot pretežno zunanja motivacija (Marentič Požarnik, 2004).
Poučevanje
Strmčnik opisuje, da je v preteklosti poučevanje in učenje potekalo pre-
ko skupnega življenja mladih in odraslih, in sicer pri obredih in z drugimi
oblikami prenašanja izkušenj. Z razvojem družbenega življenja in dela ter z
množenjem znanja in izkušenj posameznika je postalo posredovanje znanja
vse manj prezentno in obvladljivo. Zato so sooblikovali pouk kot posebno,
umetno obliko učenja, povezano z načrtnim poučevanjem, kot zgodovinski
proces podružbljanja učenja in njegovo prehajanje v družbeno pristojnost
(Strmčnik, 2000).
Pri deljenju vlog učečega se poučujočega se zdijo meje zabrisane kot še
36
