Page 39 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 39
Poučevanje
nikoli prej, saj sta učenje in poučevanje stvar obojih, tako učencev kot učite-
ljev.
Prav zaradi tega se je potrebno zavedati, da morajo vsi tisti, ki so vpleteni
v izobraževanje, sami sebe začeti dojemati kot učence. Gre za učenje v smis-
lu spreminjanja, kar pomeni zmožnost pogledati onkraj ozkih predmetnih
interesov in postati prilagodljivejši in odgovornejši za svoje učenje (Jones,
2006).
Tako naj bi se težišče pri poučevanju posameznih predmetov s predelova-
nja predpisanih vsebin preneslo na doseganje predpisanih ciljev, s poudar-
kom na procesnih ciljih. Le-to je povod za nov, drugačen način poučevanja, ki
je usmerjen k učencu, njegovemu načinu pojmovanja in sposobnostim glede
na razvojno stopnjo (Bajd in Artač, 2002).
Strmčnik poučevanje opredeljuje kot seznanjanje mladih z izbranimi po-
splošenimi spoznanji, vrednotami in izkušnjami, ki so prilagojene zdajšnjim
in bodočim življenjskim ter delovnim potrebam mladih, in prilagajanje zna-
nja dojemljivi ravni učencev. Le-te je potrebno vključevati v neposredni učni
kontakt z učno stvarnostjo in spodbujati ter smotrno voditi v njihovem čim
samostojnejšem učenju in celostnem razvoju. Da bi do tega cilja prišli, mora
poučevanje učencem omogočiti, da zavzamejo kritično distanco do posplo-
šene prakse (Strmčnik, 2001).
Tudi Werner in Hilbert sta mnenja, da je poučevanje aktivna in k cilju
usmerjena dejavnost, ki vključuje učitelja, učno snov in naslovnika. Gre za
veščino, ki je po svoji strukturi konservativna in ohranja kulturno, politično
in ekonomsko izročilo družbe, kar napeljuje k vodenju učencev in nadzoru
nad njimi.
»Poučevanje je metodično posredovanje določene učne vsebine učencu v
pedagoško pripravljenem okolju.« (Werner in Hilbert, 2006, str. 18).
Iz vsega zapisanega lahko sklenemo, da je cilj sodobnega načina pouče-
vanja in učenja pri posamezniku doseči metakognitiven način mišljenja. Še
do nedavnega se je predvidevalo, da bodo takšne strategije mišljenja učen-
ci razvili sami, danes pa vemo, da jih je potrebno poučevati. Priti mora do
ponotranjenja metakognitivnih strategij oziroma razvijanja proaktivnega in
samoregulativnega odnosa do učenja, brez potrebe po navzočnosti učite-
lja. S konsistentnim umeščanjem razvijanja metakognitivnih strategij v učni
proces učencem omogočamo, da razvijejo zmožnosti nadzorovanja lastnega
procesa učenja, pridobijo sposobnost presoje kakovosti svojega znanja in sa-
mi zaznavajo morebitno potrebo po širjenju, poglabljanju oziroma regulaciji
svojega znanja (Sentočnik, 2005). Zato se poučevanje pojmuje kot podpira-
nje smiselnega učenja, podpiranje učenčeve gradnje pojmov in spreminjanje
37
nikoli prej, saj sta učenje in poučevanje stvar obojih, tako učencev kot učite-
ljev.
Prav zaradi tega se je potrebno zavedati, da morajo vsi tisti, ki so vpleteni
v izobraževanje, sami sebe začeti dojemati kot učence. Gre za učenje v smis-
lu spreminjanja, kar pomeni zmožnost pogledati onkraj ozkih predmetnih
interesov in postati prilagodljivejši in odgovornejši za svoje učenje (Jones,
2006).
Tako naj bi se težišče pri poučevanju posameznih predmetov s predelova-
nja predpisanih vsebin preneslo na doseganje predpisanih ciljev, s poudar-
kom na procesnih ciljih. Le-to je povod za nov, drugačen način poučevanja, ki
je usmerjen k učencu, njegovemu načinu pojmovanja in sposobnostim glede
na razvojno stopnjo (Bajd in Artač, 2002).
Strmčnik poučevanje opredeljuje kot seznanjanje mladih z izbranimi po-
splošenimi spoznanji, vrednotami in izkušnjami, ki so prilagojene zdajšnjim
in bodočim življenjskim ter delovnim potrebam mladih, in prilagajanje zna-
nja dojemljivi ravni učencev. Le-te je potrebno vključevati v neposredni učni
kontakt z učno stvarnostjo in spodbujati ter smotrno voditi v njihovem čim
samostojnejšem učenju in celostnem razvoju. Da bi do tega cilja prišli, mora
poučevanje učencem omogočiti, da zavzamejo kritično distanco do posplo-
šene prakse (Strmčnik, 2001).
Tudi Werner in Hilbert sta mnenja, da je poučevanje aktivna in k cilju
usmerjena dejavnost, ki vključuje učitelja, učno snov in naslovnika. Gre za
veščino, ki je po svoji strukturi konservativna in ohranja kulturno, politično
in ekonomsko izročilo družbe, kar napeljuje k vodenju učencev in nadzoru
nad njimi.
»Poučevanje je metodično posredovanje določene učne vsebine učencu v
pedagoško pripravljenem okolju.« (Werner in Hilbert, 2006, str. 18).
Iz vsega zapisanega lahko sklenemo, da je cilj sodobnega načina pouče-
vanja in učenja pri posamezniku doseči metakognitiven način mišljenja. Še
do nedavnega se je predvidevalo, da bodo takšne strategije mišljenja učen-
ci razvili sami, danes pa vemo, da jih je potrebno poučevati. Priti mora do
ponotranjenja metakognitivnih strategij oziroma razvijanja proaktivnega in
samoregulativnega odnosa do učenja, brez potrebe po navzočnosti učite-
lja. S konsistentnim umeščanjem razvijanja metakognitivnih strategij v učni
proces učencem omogočamo, da razvijejo zmožnosti nadzorovanja lastnega
procesa učenja, pridobijo sposobnost presoje kakovosti svojega znanja in sa-
mi zaznavajo morebitno potrebo po širjenju, poglabljanju oziroma regulaciji
svojega znanja (Sentočnik, 2005). Zato se poučevanje pojmuje kot podpira-
nje smiselnega učenja, podpiranje učenčeve gradnje pojmov in spreminjanje
37
