Page 40 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 40
k
le-teh, vodenje učencev h globljemu razumevanju, spodbujanje samostojne-
ga odkrivanja, povezovanja novega z izkušnjami. S takim načinom poučeva-
nja pri učencih dosežemo višje oblike učenja (Marentič Požarnik, 2007).
Teorije poučevanja
Na razvoj različnih teorij poučevanja in učenja je vplival razvoj določenih
znanstvenih disciplin, zlasti s področja družbenih in humanističnih znanos-
ti (psihologija, antropologija, filozofija), med katerimi je imela največji vpliv
psihologija. Na podlagi teh smeri so se oblikovale teorije poučevanja in uče-
nja.
Poučevanja ne moremo izenačiti zgolj z eno teorijo poučevanja in učenja.
Končni izbor določenih pristopov, metod in postopkov pri pouku je odvisen
od večje ali manjše strukturiranosti in zahtevnosti učne ure ter od zunanjih
in notranjih dejavnikov, ki ga pogojujejo.
Po Zabukovčevi (1997) učitelji poučujejo na podlagi teorij ali konceptualnih
okvirjev, ki so jih oblikovali na podlagi svojih izkušenj in spoznanj ter v katera
so vključevali različna teoretična spoznanja.
V svojem prispevku Teorije poučevanja je avtorica (1997) predstavila šti-
ri najbolj izdelane teorije poučevanja. V nadaljevanju bomo namenili nekaj
besed posamezni teoriji poučevanja.
Vedenjska teorija poučevanja
Ta teorija poudarja povezanost med vedenjem posameznika in posledicami
izbranega vedenja, zato se je pokazala kot zelo uporabna v pedagoški praksi,
saj lahko s poznavanjem posledic vplivamo na izboljšanje dosežkov učencev
ter povečamo kompetentnost pedagoškega kadra. Vedenjska teorija pouče-
vanja temelji na določenih principih, in sicer na:
– principu okrepitve, kjer vedenju takoj sledi okrepitev, na osnovi katere
se vedenje ohrani;
– principu verige, kjer se vedenje ohrani, če je povezano s prejšnjim ve-
denjem;
– principu oblike, kjer iščemo vedenje, ki pripelje do jasnega cilja, s po-
močjo sprotne povratne informacije učitelja;
– principu kontrole dražljaja, ki se pojavi, ko ena dražljajska situacija
predstavlja okrepitev, druga pa ne, pri tem se ohrani vedenje, kate-
remu bo sledila okrepitev;
– principu ugašanja vedenja, kjer motečega vedenja ne krepimo oziroma
mu sledi neprijetna posledica;
38
le-teh, vodenje učencev h globljemu razumevanju, spodbujanje samostojne-
ga odkrivanja, povezovanja novega z izkušnjami. S takim načinom poučeva-
nja pri učencih dosežemo višje oblike učenja (Marentič Požarnik, 2007).
Teorije poučevanja
Na razvoj različnih teorij poučevanja in učenja je vplival razvoj določenih
znanstvenih disciplin, zlasti s področja družbenih in humanističnih znanos-
ti (psihologija, antropologija, filozofija), med katerimi je imela največji vpliv
psihologija. Na podlagi teh smeri so se oblikovale teorije poučevanja in uče-
nja.
Poučevanja ne moremo izenačiti zgolj z eno teorijo poučevanja in učenja.
Končni izbor določenih pristopov, metod in postopkov pri pouku je odvisen
od večje ali manjše strukturiranosti in zahtevnosti učne ure ter od zunanjih
in notranjih dejavnikov, ki ga pogojujejo.
Po Zabukovčevi (1997) učitelji poučujejo na podlagi teorij ali konceptualnih
okvirjev, ki so jih oblikovali na podlagi svojih izkušenj in spoznanj ter v katera
so vključevali različna teoretična spoznanja.
V svojem prispevku Teorije poučevanja je avtorica (1997) predstavila šti-
ri najbolj izdelane teorije poučevanja. V nadaljevanju bomo namenili nekaj
besed posamezni teoriji poučevanja.
Vedenjska teorija poučevanja
Ta teorija poudarja povezanost med vedenjem posameznika in posledicami
izbranega vedenja, zato se je pokazala kot zelo uporabna v pedagoški praksi,
saj lahko s poznavanjem posledic vplivamo na izboljšanje dosežkov učencev
ter povečamo kompetentnost pedagoškega kadra. Vedenjska teorija pouče-
vanja temelji na določenih principih, in sicer na:
– principu okrepitve, kjer vedenju takoj sledi okrepitev, na osnovi katere
se vedenje ohrani;
– principu verige, kjer se vedenje ohrani, če je povezano s prejšnjim ve-
denjem;
– principu oblike, kjer iščemo vedenje, ki pripelje do jasnega cilja, s po-
močjo sprotne povratne informacije učitelja;
– principu kontrole dražljaja, ki se pojavi, ko ena dražljajska situacija
predstavlja okrepitev, druga pa ne, pri tem se ohrani vedenje, kate-
remu bo sledila okrepitev;
– principu ugašanja vedenja, kjer motečega vedenja ne krepimo oziroma
mu sledi neprijetna posledica;
38
