Page 41 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 41
Poučevanje
– principu transferja, kjer se vedenje posploši, če je njegova okrepitev po-
zitivna ali če je bilo vedenje naučeno v različnih situacijah;
– principu vzdrževanja vedenja, kjer se vedenje z veliko verjetnostjo
ohrani, če je bilo dobro naučeno.
Vedenjska teorija poučevanja nam narekuje, da lahko ustrezno poučuje-
mo, če poznamo te principe, kajti omogočajo utemeljenejši izbor načinov
poučevanja in zapirajo pot dogmatskemu izboru metod poučevanja.
Pri poučevanju naj bi učitelj vedel, kakšno vedenje želi doseči pri učencih
kot končni učni dosežek. Če pa vedenje pri učencih ni točno določeno, učitelj
ne ve, ali so učenci dosegli želeni cilj, in jim ne more pomagati pri njihovi
uresničitvi.
Negativna plat vedenjske teorije je predvsem pasivna vloga pri sprejema-
nju vedenja, kljub temu pa je bila ta teorija pri sprejemanju vedenja zelo
uspešna, saj lahko učitelj s pomočjo njenih principov uspešno vodi učno uro
in usmerja vedenje učencev (Zabukovec, 1997).
Kognitivna razvojna teorija poučevanja
Ta teorija v procesu učenja poudarja vlogo tako učitelja kot učenca, saj oba
prispevata svoj del. Bistvo poučevanja je interaktiven in dialektičen odnos
med učiteljem in učencem, ki so ga izpostavili Dewey (1966), Freire (1981),
Piaget (1974), Kohlberg (1984) in Vygotsky (1978). Pri tej teoriji gre za to, da
je učenec aktiven v procesu učenja. Učiteljeva naloga je le spodbujanje in
razvijanje intelektualnega ter socialnega razvoja učencev.
Poudarek temelji na predpostavki, da je pri poučevanju nujno upoštevati
učenca, čigar razvoj poteka v štirih kvalitetno različnih fazah, in sicer: senzo-
motorični, predoperativni, konkretni in formalno logični fazi (Piaget, 1974, v
Sprinthall, Sprinthall in Oja, 1994). Temelj te razvojne teorije je dialektika rav-
notežja in neravnotežja ter potreba učencev po asimilaciji in akomodaciji. Kar
predpostavlja, da če je ravnotežje med starim in novim znanjem porušeno,
lahko pričakujemo, da bo prišlo do novega znanja.
Pri poučevanju pa ima pomembno vlogo učiteljevo razumevanje kognitiv-
nega razvoja učencev in uporaba poučevalnih strategij, ki sta odvisna od uči-
teljeve stopnje kognitivnega razvoja, saj se učitelji z višje razvitimi koncepti
bolje prilagajajo situaciji, znajo izbrati visoko strukturiran material za učence
na višji mentalni stopnji in konkretnejši material za učence na nižji mentalni
stopnji ter svoje pristope prilagajajo. In obratno, učitelji z nižje razvitimi kon-
cepti uporabljajo preizkušene metode za vse učence, ne uporabljajo fleksi-
bilnega poučevanja, samostojnega učenja ali učenja v skupinah.
39
– principu transferja, kjer se vedenje posploši, če je njegova okrepitev po-
zitivna ali če je bilo vedenje naučeno v različnih situacijah;
– principu vzdrževanja vedenja, kjer se vedenje z veliko verjetnostjo
ohrani, če je bilo dobro naučeno.
Vedenjska teorija poučevanja nam narekuje, da lahko ustrezno poučuje-
mo, če poznamo te principe, kajti omogočajo utemeljenejši izbor načinov
poučevanja in zapirajo pot dogmatskemu izboru metod poučevanja.
Pri poučevanju naj bi učitelj vedel, kakšno vedenje želi doseči pri učencih
kot končni učni dosežek. Če pa vedenje pri učencih ni točno določeno, učitelj
ne ve, ali so učenci dosegli želeni cilj, in jim ne more pomagati pri njihovi
uresničitvi.
Negativna plat vedenjske teorije je predvsem pasivna vloga pri sprejema-
nju vedenja, kljub temu pa je bila ta teorija pri sprejemanju vedenja zelo
uspešna, saj lahko učitelj s pomočjo njenih principov uspešno vodi učno uro
in usmerja vedenje učencev (Zabukovec, 1997).
Kognitivna razvojna teorija poučevanja
Ta teorija v procesu učenja poudarja vlogo tako učitelja kot učenca, saj oba
prispevata svoj del. Bistvo poučevanja je interaktiven in dialektičen odnos
med učiteljem in učencem, ki so ga izpostavili Dewey (1966), Freire (1981),
Piaget (1974), Kohlberg (1984) in Vygotsky (1978). Pri tej teoriji gre za to, da
je učenec aktiven v procesu učenja. Učiteljeva naloga je le spodbujanje in
razvijanje intelektualnega ter socialnega razvoja učencev.
Poudarek temelji na predpostavki, da je pri poučevanju nujno upoštevati
učenca, čigar razvoj poteka v štirih kvalitetno različnih fazah, in sicer: senzo-
motorični, predoperativni, konkretni in formalno logični fazi (Piaget, 1974, v
Sprinthall, Sprinthall in Oja, 1994). Temelj te razvojne teorije je dialektika rav-
notežja in neravnotežja ter potreba učencev po asimilaciji in akomodaciji. Kar
predpostavlja, da če je ravnotežje med starim in novim znanjem porušeno,
lahko pričakujemo, da bo prišlo do novega znanja.
Pri poučevanju pa ima pomembno vlogo učiteljevo razumevanje kognitiv-
nega razvoja učencev in uporaba poučevalnih strategij, ki sta odvisna od uči-
teljeve stopnje kognitivnega razvoja, saj se učitelji z višje razvitimi koncepti
bolje prilagajajo situaciji, znajo izbrati visoko strukturiran material za učence
na višji mentalni stopnji in konkretnejši material za učence na nižji mentalni
stopnji ter svoje pristope prilagajajo. In obratno, učitelji z nižje razvitimi kon-
cepti uporabljajo preizkušene metode za vse učence, ne uporabljajo fleksi-
bilnega poučevanja, samostojnega učenja ali učenja v skupinah.
39
