Page 43 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 43
Poučevanje
različno opremljeni. Zato je naloga učitelja, da pri učencih razvija vrsto spret-
nosti in strategij za dogovarjanje ter učinkovito reševanje konfliktov.
Teorija storilnostne motivacije. Pri tej teoriji imata ključno vlogo dva avtorja, ki
navajata dve temeljni teoriji. Prvi je Atkinson (1964) ki pravi, da je storilnostna
motivacija v ravnotežju med tendenco doseganja uspeha in tendenco izogi-
banja neuspehu, McClleland (1961) pa je mnenja, da če učitelj poveča svojo
storilnostno motivacijo, lahko vpliva na storilnostno motivacijo svojih učen-
cev (v Bahtijarević-Šiber, 1986).
Pomemben avtor na področju osebnega pripisovanja je tudi DeCharms
(1976), ki poudarja, da je učenec, ki lastno vedenje vidi kot rezultat lastne-
ga usmerjanja, odvisen od samega sebe in sam sprejema odločitve, s tem pa
vpliva na svoje vedenje, ima rad šolsko delo in je za delo bolj angažiran kot
učenec, ki lastno vedenje vidi kot rezultat usmerjanja drugih. V tem prime-
ru je ta učenec odvisen od drugih in njihovih spodbud ter je manj angažiran
(DeCharms, 1976, v Zabukovec, 1997).
Teorija atribucije. Ta teorija razlaga vzroke vedenja posameznika in drugih ter
vzroke dogodkov, ki jih išče v posamezniku ali v okolju. Graham (1991) pravi,
da učenci pripisujejo uspeh svojim zmožnostim ali naporu, ki so ga vložili, ali
temu, da je bila naloga lahka ali da so imeli srečo. Kar nakazuje na dejstvo,
da ti učenci vzroke za uspeh pripišejo sebi, za neuspeh pa zunanjim dejav-
nikom. Po tej teoriji je naloga učitelja, da učence usmeri v iskanje vzrokov za
uspeh in predvsem neuspeh ter da jih nauči, da se zavedajo, ali je neuspeh
posledica pomanjkanja napora ali uporaba napačne strategije (Graham, 1991,
v Zabukovec, 1997).
Teorija samospoštovanja. Ta teorija razlaga, da se učenci, ki imajo manjše zau-
panje vase, težje odločijo za zahtevnejše naloge in redkeje iščejo izzive. Uči-
telji lahko učencem na tem mestu pomagajo do jasne identitete in višjega
samospoštovanja, saj je to odvisno od posameznikove zaznane kompetent-
nosti, ki je v veliki meri odvisna od uspešnosti pri različnih nalogah, vloženega
napora za doseganje rezultatov in vztrajnosti v primeru neuspeha. To pa po-
meni, da če je učenec uspešen, bo svojo kompetentnost zaznaval kot visoko,
če pa je neuspešen, jo bo zaznaval kot nižjo (Zabukovec, 1997).
Implicitne teorije poučevanja
Te teorije so dobile tako ime, ker so korenine učiteljevega poučevanja globo-
ko v učiteljevi zgodovini in se jih ne zaveda, zato so postale njegova rutina.
So izrazito osebne teorije in upoštevajo značilnosti konteksta, zato so v na-
sprotju z znanstvenimi teorijami.
41
različno opremljeni. Zato je naloga učitelja, da pri učencih razvija vrsto spret-
nosti in strategij za dogovarjanje ter učinkovito reševanje konfliktov.
Teorija storilnostne motivacije. Pri tej teoriji imata ključno vlogo dva avtorja, ki
navajata dve temeljni teoriji. Prvi je Atkinson (1964) ki pravi, da je storilnostna
motivacija v ravnotežju med tendenco doseganja uspeha in tendenco izogi-
banja neuspehu, McClleland (1961) pa je mnenja, da če učitelj poveča svojo
storilnostno motivacijo, lahko vpliva na storilnostno motivacijo svojih učen-
cev (v Bahtijarević-Šiber, 1986).
Pomemben avtor na področju osebnega pripisovanja je tudi DeCharms
(1976), ki poudarja, da je učenec, ki lastno vedenje vidi kot rezultat lastne-
ga usmerjanja, odvisen od samega sebe in sam sprejema odločitve, s tem pa
vpliva na svoje vedenje, ima rad šolsko delo in je za delo bolj angažiran kot
učenec, ki lastno vedenje vidi kot rezultat usmerjanja drugih. V tem prime-
ru je ta učenec odvisen od drugih in njihovih spodbud ter je manj angažiran
(DeCharms, 1976, v Zabukovec, 1997).
Teorija atribucije. Ta teorija razlaga vzroke vedenja posameznika in drugih ter
vzroke dogodkov, ki jih išče v posamezniku ali v okolju. Graham (1991) pravi,
da učenci pripisujejo uspeh svojim zmožnostim ali naporu, ki so ga vložili, ali
temu, da je bila naloga lahka ali da so imeli srečo. Kar nakazuje na dejstvo,
da ti učenci vzroke za uspeh pripišejo sebi, za neuspeh pa zunanjim dejav-
nikom. Po tej teoriji je naloga učitelja, da učence usmeri v iskanje vzrokov za
uspeh in predvsem neuspeh ter da jih nauči, da se zavedajo, ali je neuspeh
posledica pomanjkanja napora ali uporaba napačne strategije (Graham, 1991,
v Zabukovec, 1997).
Teorija samospoštovanja. Ta teorija razlaga, da se učenci, ki imajo manjše zau-
panje vase, težje odločijo za zahtevnejše naloge in redkeje iščejo izzive. Uči-
telji lahko učencem na tem mestu pomagajo do jasne identitete in višjega
samospoštovanja, saj je to odvisno od posameznikove zaznane kompetent-
nosti, ki je v veliki meri odvisna od uspešnosti pri različnih nalogah, vloženega
napora za doseganje rezultatov in vztrajnosti v primeru neuspeha. To pa po-
meni, da če je učenec uspešen, bo svojo kompetentnost zaznaval kot visoko,
če pa je neuspešen, jo bo zaznaval kot nižjo (Zabukovec, 1997).
Implicitne teorije poučevanja
Te teorije so dobile tako ime, ker so korenine učiteljevega poučevanja globo-
ko v učiteljevi zgodovini in se jih ne zaveda, zato so postale njegova rutina.
So izrazito osebne teorije in upoštevajo značilnosti konteksta, zato so v na-
sprotju z znanstvenimi teorijami.
41
