Page 47 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 47
Poučevanje
– izbira in razporeja učno vsebino ter jo pripravlja, da jo učenci odkriva-
jo in spoznavajo novosti oziroma da preverjajo učinkovanje spoznanih
zakonitosti na novih področjih;
– motivira učence, da pozorno in zbrano preučujejo izbrane predme-
te, pojave in procese, in jim pomaga z individualiziranimi navodili ter
spodbudami;
– načrtuje spoznavni proces v celoti tako, da bodo uresničeni cilji;
– organizira spoznavni proces in si prizadeva za racionalno izrabo učnega
časa ter učenčeve energije;
– neprestano izboljšuje, modernizira spoznavni proces z uvajanjem so-
dobne izobraževalne tehnologije;
– prožno izvaja učni cikel, glede na individualne potrebe učencev;
– navaja učence na samostojnost pri spoznavanju in pridobivanju novih
spoznanj;
– pozna svoj prednostni zaznavni sistem in si zavestno prizadeva, da bi
spoznavni proces potekal z uporabo vseh čutil.
Zmožnosti ali kompetence učiteljev
Predpostavka za kakovostno izobraževanje v t. i. odlični šoli sta učitelj in nje-
gova usposobljenost, da pri delu dosega vzgojno-izobraževalne cilje, s ka-
terimi lahko učencem omogoča razvoj potencialov, vključitev v družbo ter z
znanjem in s kompetencami na različnih področjih omogoči, da učitelj sam
postane dejavnik razvoja družbe. Tako je pričakovati, da bo učitelj pri svojem
delu sposoben spodbujati celostni razvoj učencev na spoznavni, čustveno-
motivacijski ter socialni ravni. Zato mora biti dobro usposobljen in prav za-
radi tega so v ospredju njegove kompetence, saj je ravno on tisti, ki naj bi
učencu ponudil te kompetence za preživetje v vedno kompleksnejši družbi,
s temi kompetencami pa naj bi spodbujal še hitrejši razvoj okolja (Peklaj idr.,
2009).
Številne organizacije so si v devetdesetih letih 20. stoletja prizadevale
opredeliti pojem kompetence ter določiti najpomembnejše kompetence kot
kazalnike razvoja, pomembne za celotno človeško družbo. Tako so kompe-
tence opredelili (Rychen in Salganik, 2003) kot »sposobnost doseganja kom-
pleksne zahteve v določenem kontekstu s pomočjo mobilizacije tako spo-
znavnih kot tudi nespoznavnih vidikov delovanja« (Peklaj idr., 2009, str. 67).
Kar pa pomeni, da je potrebno razvito kompetenco udejanjiti v različnih si-
tuacijah. Iz tega sledi, da kompetence vključujejo spoznavno raven (spo-
sobnost kompleksnega razmišljanja in reševanja problemov ter znanje na
določenem področju), čustveno-motivacijsko raven (stališča, vrednote, pri-
45
– izbira in razporeja učno vsebino ter jo pripravlja, da jo učenci odkriva-
jo in spoznavajo novosti oziroma da preverjajo učinkovanje spoznanih
zakonitosti na novih področjih;
– motivira učence, da pozorno in zbrano preučujejo izbrane predme-
te, pojave in procese, in jim pomaga z individualiziranimi navodili ter
spodbudami;
– načrtuje spoznavni proces v celoti tako, da bodo uresničeni cilji;
– organizira spoznavni proces in si prizadeva za racionalno izrabo učnega
časa ter učenčeve energije;
– neprestano izboljšuje, modernizira spoznavni proces z uvajanjem so-
dobne izobraževalne tehnologije;
– prožno izvaja učni cikel, glede na individualne potrebe učencev;
– navaja učence na samostojnost pri spoznavanju in pridobivanju novih
spoznanj;
– pozna svoj prednostni zaznavni sistem in si zavestno prizadeva, da bi
spoznavni proces potekal z uporabo vseh čutil.
Zmožnosti ali kompetence učiteljev
Predpostavka za kakovostno izobraževanje v t. i. odlični šoli sta učitelj in nje-
gova usposobljenost, da pri delu dosega vzgojno-izobraževalne cilje, s ka-
terimi lahko učencem omogoča razvoj potencialov, vključitev v družbo ter z
znanjem in s kompetencami na različnih področjih omogoči, da učitelj sam
postane dejavnik razvoja družbe. Tako je pričakovati, da bo učitelj pri svojem
delu sposoben spodbujati celostni razvoj učencev na spoznavni, čustveno-
motivacijski ter socialni ravni. Zato mora biti dobro usposobljen in prav za-
radi tega so v ospredju njegove kompetence, saj je ravno on tisti, ki naj bi
učencu ponudil te kompetence za preživetje v vedno kompleksnejši družbi,
s temi kompetencami pa naj bi spodbujal še hitrejši razvoj okolja (Peklaj idr.,
2009).
Številne organizacije so si v devetdesetih letih 20. stoletja prizadevale
opredeliti pojem kompetence ter določiti najpomembnejše kompetence kot
kazalnike razvoja, pomembne za celotno človeško družbo. Tako so kompe-
tence opredelili (Rychen in Salganik, 2003) kot »sposobnost doseganja kom-
pleksne zahteve v določenem kontekstu s pomočjo mobilizacije tako spo-
znavnih kot tudi nespoznavnih vidikov delovanja« (Peklaj idr., 2009, str. 67).
Kar pa pomeni, da je potrebno razvito kompetenco udejanjiti v različnih si-
tuacijah. Iz tega sledi, da kompetence vključujejo spoznavno raven (spo-
sobnost kompleksnega razmišljanja in reševanja problemov ter znanje na
določenem področju), čustveno-motivacijsko raven (stališča, vrednote, pri-
45
