Page 50 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 50
k
vanja v drugih državah, izobraževanje kot prehajanje med ravnmi izobraže-
vanja od osnovnošolskega do univerzitetnega izobraževanja, vstopanje v po-
klic z drugih poklicnih področij ter povezovanje z drugimi področji (Peklaj
idr., 2009).
Učiteljski poklic temelji na partnerstvu, zato je pomembno partnerstvo
med različnimi deležniki, zaradi stalnega povezovanja med teorijo in prakso,
kar pomeni, da je potrebno neprestano preverjati oziroma vrednotiti uspeš-
nost univerzitetnega izobraževanja glede na zahteve in potrebe učiteljskega
poklica (Peklaj idr., 2009).
Učiteljeva osebna pojmovanja se oblikujejo na podlagi vseh posamezniko-
vih izkušenj, doživetij in spoznanj, ki se kažejo v kvalitativno različnih načinih
razumevanja, interpretiranja in delovanja posameznika. Pri tem gre za pove-
čano odgovornost in pestrost različnih oblik poučevanja. Učitelj in učenec
se razvijata drug ob drugem; tako imajo učenci priložnost za prevzemanje
pobud in odgovornosti za svoje učenje, učitelj pa se ob njih poklicno razvija
tako, da svoje izkušnje reflektira, osmišlja, predeluje (Javornik Krečič, 2008).
Le tisti učitelj, ki se sam razvija v procesu izkustvenega učenja, lahko to spod-
buja tudi pri učencih (Valenčič Zuljan, 2001).
Učiteljeva poklicna vloga in identiteta
Učitelj pri svojem delu opravlja različne vloge, ki od njega zahtevajo sposob-
nost prilagajanja in vsestransko osebnost. Vsakodnevno izpolnjuje različna
pričakovanja staršev, učencev, učiteljev, vodstva šole (Kalin, 1999; Razdevšek
Pučko, 1990), strokovnjakov zunanjih ustanov in teoretikov, zakonskih pred-
pisov ter širše družbe.
Znanje, ki ga je posameznik pridobil pri delu in ob njem, razvoj kompetenc,
ki povečajo posameznikovo konkurenčnost na trgu dela – to je posamezni-
kova posebnost v poklicni identiteti. »Kompetenca naredi kvalifikacijo učin-
kovito« (Muršak, 2001, str. 69). Kompetence so pomembne za posameznika
pa tudi za kolektiv.
Po Kramarju (2009) se vloga učitelja v pouku nenehno spreminja, saj v
vsakdanji neposredni praksi upošteva in uresničuje spremembe posamez-
nih sestavin ter vidikov delovanja v pouku in urejanje ter reševanje mnogih
sprotnih dogodkov v življenju in pri delu. Spremembe se dogajajo tudi zaradi
novih spoznanj o človekovem spoznavanju in usvajanju znanja, ki poudarja-
jo ključno vlogo učenčeve lastne miselne aktivnosti v procesu konstruiranja
znanja. Torej gre za spremembo učiteljeve vloge od tistega, ki predaja zna-
nje, k mentorju in spodbujevalcu učenčevega samostojnega raziskovanja in
učenja. S tem postaja učiteljeva vloga v pouku zahtevnejša. Iz tega sledi, da
48
vanja v drugih državah, izobraževanje kot prehajanje med ravnmi izobraže-
vanja od osnovnošolskega do univerzitetnega izobraževanja, vstopanje v po-
klic z drugih poklicnih področij ter povezovanje z drugimi področji (Peklaj
idr., 2009).
Učiteljski poklic temelji na partnerstvu, zato je pomembno partnerstvo
med različnimi deležniki, zaradi stalnega povezovanja med teorijo in prakso,
kar pomeni, da je potrebno neprestano preverjati oziroma vrednotiti uspeš-
nost univerzitetnega izobraževanja glede na zahteve in potrebe učiteljskega
poklica (Peklaj idr., 2009).
Učiteljeva osebna pojmovanja se oblikujejo na podlagi vseh posamezniko-
vih izkušenj, doživetij in spoznanj, ki se kažejo v kvalitativno različnih načinih
razumevanja, interpretiranja in delovanja posameznika. Pri tem gre za pove-
čano odgovornost in pestrost različnih oblik poučevanja. Učitelj in učenec
se razvijata drug ob drugem; tako imajo učenci priložnost za prevzemanje
pobud in odgovornosti za svoje učenje, učitelj pa se ob njih poklicno razvija
tako, da svoje izkušnje reflektira, osmišlja, predeluje (Javornik Krečič, 2008).
Le tisti učitelj, ki se sam razvija v procesu izkustvenega učenja, lahko to spod-
buja tudi pri učencih (Valenčič Zuljan, 2001).
Učiteljeva poklicna vloga in identiteta
Učitelj pri svojem delu opravlja različne vloge, ki od njega zahtevajo sposob-
nost prilagajanja in vsestransko osebnost. Vsakodnevno izpolnjuje različna
pričakovanja staršev, učencev, učiteljev, vodstva šole (Kalin, 1999; Razdevšek
Pučko, 1990), strokovnjakov zunanjih ustanov in teoretikov, zakonskih pred-
pisov ter širše družbe.
Znanje, ki ga je posameznik pridobil pri delu in ob njem, razvoj kompetenc,
ki povečajo posameznikovo konkurenčnost na trgu dela – to je posamezni-
kova posebnost v poklicni identiteti. »Kompetenca naredi kvalifikacijo učin-
kovito« (Muršak, 2001, str. 69). Kompetence so pomembne za posameznika
pa tudi za kolektiv.
Po Kramarju (2009) se vloga učitelja v pouku nenehno spreminja, saj v
vsakdanji neposredni praksi upošteva in uresničuje spremembe posamez-
nih sestavin ter vidikov delovanja v pouku in urejanje ter reševanje mnogih
sprotnih dogodkov v življenju in pri delu. Spremembe se dogajajo tudi zaradi
novih spoznanj o človekovem spoznavanju in usvajanju znanja, ki poudarja-
jo ključno vlogo učenčeve lastne miselne aktivnosti v procesu konstruiranja
znanja. Torej gre za spremembo učiteljeve vloge od tistega, ki predaja zna-
nje, k mentorju in spodbujevalcu učenčevega samostojnega raziskovanja in
učenja. S tem postaja učiteljeva vloga v pouku zahtevnejša. Iz tega sledi, da
48
