Page 53 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 53
eli pouka 4
Predvsem v 20. stoletju se je koncept učenja zelo spreminjal. Pristaši različnih
teoretskih smeri so učenje dojemali povsem drugače. Tako so behavioristi
verjeli, da je učenje proces krepitve odzivov z nagradami, kognitivisti pa so
osrednjo vlogo pri učenju pripisovali procesiranju informacij, kar posledič-
no pomeni usvajanje znanja na precej pasivne načine. Kasneje so zelo po-
membno vlogo pri učenju pripisovali aktivni vlogi učencev kot ustvarjalcev
pomenov. Tako so učenci »konstruirali« svoje znanje. Sociokonstruktivisti pa
so učenje opredelili kot »participacijo« oziroma »družbeno pogajanje«.
Nekateri didaktiki so svoj pogled na učenje opredeljevali na različne nači-
ne. Tako Strmčnik (2001) opredeljuje transmisijski kot transformacijski model
pouka kot kontinuirano zaporedje učnih situacij, v katerih so udeleženi uči-
telj, učenec in skupine učencev (Strmčnik, 2001).
Nasprotno so Peklajeva idr. (2009) mnenja, da se modela razlikujeta v šte-
vilnih postavkah, npr:
– v pogledu na razvoj posameznika, na pojmovanje znanja in učenja;
– v razumevanju učiteljeve in učenčeve vloge pri pouku;
– v opredelitvah učnega načrta in usmerjenosti učnega procesa;
– v načinih motiviranja in ocenjevanja;
– v pogledih na raziskovanje, izobraževanje in profesionalni razvoj učite-
ljev.
Behavioristični ali transmisijski model pouka
Pri behaviorističnem modelu pouka je učenje pojmovano kot preprost, aditi-
ven proces kopičenja novih informacij in spremljanja posameznika na podla-
gi principa dražljaj–reakcija, kar zadostuje za preproste oblike učenja, pred-
vsem na ravni zapomnjevanja, niso pa omogočene višje oblike ustvarjalnega
učenja. Iz tega sledi, da gre za model pouka, ki poudarja natančno načrto-
vanje učne ure, jasno in podrobno definirane učne cilje, kjer učitelj prena-
ša jasno strukturira učno snov. Tako je učiteljeva glavna naloga, da poskrbi
za jasno, podrobno razčlenjevanje in strukturiranje učne snovi, da zagotovi
red in disciplino, ki sta pomembna pogoja za nemoteno prenašanje podat-
kov učencem, in da poskrbi za zadostno količino vaj in nalog. Pri tem mo-
51
Predvsem v 20. stoletju se je koncept učenja zelo spreminjal. Pristaši različnih
teoretskih smeri so učenje dojemali povsem drugače. Tako so behavioristi
verjeli, da je učenje proces krepitve odzivov z nagradami, kognitivisti pa so
osrednjo vlogo pri učenju pripisovali procesiranju informacij, kar posledič-
no pomeni usvajanje znanja na precej pasivne načine. Kasneje so zelo po-
membno vlogo pri učenju pripisovali aktivni vlogi učencev kot ustvarjalcev
pomenov. Tako so učenci »konstruirali« svoje znanje. Sociokonstruktivisti pa
so učenje opredelili kot »participacijo« oziroma »družbeno pogajanje«.
Nekateri didaktiki so svoj pogled na učenje opredeljevali na različne nači-
ne. Tako Strmčnik (2001) opredeljuje transmisijski kot transformacijski model
pouka kot kontinuirano zaporedje učnih situacij, v katerih so udeleženi uči-
telj, učenec in skupine učencev (Strmčnik, 2001).
Nasprotno so Peklajeva idr. (2009) mnenja, da se modela razlikujeta v šte-
vilnih postavkah, npr:
– v pogledu na razvoj posameznika, na pojmovanje znanja in učenja;
– v razumevanju učiteljeve in učenčeve vloge pri pouku;
– v opredelitvah učnega načrta in usmerjenosti učnega procesa;
– v načinih motiviranja in ocenjevanja;
– v pogledih na raziskovanje, izobraževanje in profesionalni razvoj učite-
ljev.
Behavioristični ali transmisijski model pouka
Pri behaviorističnem modelu pouka je učenje pojmovano kot preprost, aditi-
ven proces kopičenja novih informacij in spremljanja posameznika na podla-
gi principa dražljaj–reakcija, kar zadostuje za preproste oblike učenja, pred-
vsem na ravni zapomnjevanja, niso pa omogočene višje oblike ustvarjalnega
učenja. Iz tega sledi, da gre za model pouka, ki poudarja natančno načrto-
vanje učne ure, jasno in podrobno definirane učne cilje, kjer učitelj prena-
ša jasno strukturira učno snov. Tako je učiteljeva glavna naloga, da poskrbi
za jasno, podrobno razčlenjevanje in strukturiranje učne snovi, da zagotovi
red in disciplino, ki sta pomembna pogoja za nemoteno prenašanje podat-
kov učencem, in da poskrbi za zadostno količino vaj in nalog. Pri tem mo-
51
