Page 55 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 55
Kognitivno-konstruktivistični ali transformacijski model pouka
delu pouka sta poudarjeni fazi urjenja in ponavljanja, ki ostajata na meha-
nični in reproduktivni ravni, in takojšnje povratno informiranje kot najbolj-
še sredstvo motiviranja in trajne zapomnitve. Ta model pouka je še danda-
nes uveljavljen v sodobnem šolanju, vendar le kot kombinacija s spoznavno-
konstruktivističnim modelom pouka (Peklaj idr., 2009).
Na zelo podoben način opisuje behavioristični ali transmisijski model pou-
ka Strmčnik, saj pravi, da gre za tradicionalni didaktični koncept, pri katerem
je pouk osredotočen na učno snov in učitelja. V ospredju je linijsko zaporedje
treh temeljnih učnih sestavin: učne vsebine, učitelja, učencev. Pri tem mode-
lu se učne funkcije, dolžnosti in pravice učitelja in učencev ne izmenjujejo
in ne prepletajo. Učitelj je vez med učno vsebino in učenci z nalogo posre-
dovanja bolj ali manj prilagojene in didaktizirane učne vsebine, ki jo učen-
ci sprejemajo in skladiščijo. Transmisijski model pouka je na učitelja in učno
vsebino osredotočen pouk, saj je položaj učencev omejen na prevladujoče
receptivno poslušanje in učenje brez ali s pomanjkljivim razumevanjem, z
malo pravicami in veliko dolžnostmi (Strmčnik, 2001).
Kognitivno-konstruktivistični ali transformacijski model pouka
Strmčnik (2001) pravi, da so pedagoška prizadevanja stoletja luščila podobo
transmisijskega modela pouka, da bi prišli do na učenca osredotočenega po-
uka. Zgodovinska didaktična gibanja so se bolj uveljavila v didaktični teoriji
kot pa v praksi, kljub temu pa so se parcialni vplivi obdržali in tako se je obli-
koval tranformacijski model pouka. Pri tem pouku sta vlogi učitelja in učen-
cev kompatibilnejši, sotvornejši in enakopravnejši. Učitelj mora učno vsebi-
no in učence pripeljati v čim bolj neposreden učni kontakt. To pomeni, da se
učenci čim več sami učijo, učitelj pa se kot člen med učno vsebino in učenci
umakne. Njegova naloga je, da učenčevo učno ukvarjanje z učno vsebino čim
posredneje spremlja in uravnava. Na tak način se slabi učiteljeva poučevalna
vloga, ki se ohranja samo v težjih učnih situacijah, ko brez razlage ne gre,
krepi pa se učiteljeva organizacijska, režiserska, svetovalna in mentorska in-
dividualizirana učna pomoč, kolikor jo in kakršno učenci potrebujejo. Pri tem
modelu pouka se spreminja tudi učni položaj učenca, saj postaja enakoprav-
nejši subjekt učnega dela. Prav tako so učni cilji, vsebine, oblike in metode
pri takem pouku odprti za potrebe in posebnosti učencev (Strmčnik, 2001).
Leopoldina Plut-Pregelj (2003) pravi, da si sodobne šolske reforme po sve-
tu, med katere sodi slovenska, prizadevajo pri vseh učencih doseči razumlji-
vo, osmišljeno in trajno znanje. Tako so v teh prizadevanjih konstruktivistične
teorije znanja postale glavno izhodišče za prenove učnih načrtov.
Na področju vzgoje in izobraževanja s konstruktivizmom označujemo te-
53
delu pouka sta poudarjeni fazi urjenja in ponavljanja, ki ostajata na meha-
nični in reproduktivni ravni, in takojšnje povratno informiranje kot najbolj-
še sredstvo motiviranja in trajne zapomnitve. Ta model pouka je še danda-
nes uveljavljen v sodobnem šolanju, vendar le kot kombinacija s spoznavno-
konstruktivističnim modelom pouka (Peklaj idr., 2009).
Na zelo podoben način opisuje behavioristični ali transmisijski model pou-
ka Strmčnik, saj pravi, da gre za tradicionalni didaktični koncept, pri katerem
je pouk osredotočen na učno snov in učitelja. V ospredju je linijsko zaporedje
treh temeljnih učnih sestavin: učne vsebine, učitelja, učencev. Pri tem mode-
lu se učne funkcije, dolžnosti in pravice učitelja in učencev ne izmenjujejo
in ne prepletajo. Učitelj je vez med učno vsebino in učenci z nalogo posre-
dovanja bolj ali manj prilagojene in didaktizirane učne vsebine, ki jo učen-
ci sprejemajo in skladiščijo. Transmisijski model pouka je na učitelja in učno
vsebino osredotočen pouk, saj je položaj učencev omejen na prevladujoče
receptivno poslušanje in učenje brez ali s pomanjkljivim razumevanjem, z
malo pravicami in veliko dolžnostmi (Strmčnik, 2001).
Kognitivno-konstruktivistični ali transformacijski model pouka
Strmčnik (2001) pravi, da so pedagoška prizadevanja stoletja luščila podobo
transmisijskega modela pouka, da bi prišli do na učenca osredotočenega po-
uka. Zgodovinska didaktična gibanja so se bolj uveljavila v didaktični teoriji
kot pa v praksi, kljub temu pa so se parcialni vplivi obdržali in tako se je obli-
koval tranformacijski model pouka. Pri tem pouku sta vlogi učitelja in učen-
cev kompatibilnejši, sotvornejši in enakopravnejši. Učitelj mora učno vsebi-
no in učence pripeljati v čim bolj neposreden učni kontakt. To pomeni, da se
učenci čim več sami učijo, učitelj pa se kot člen med učno vsebino in učenci
umakne. Njegova naloga je, da učenčevo učno ukvarjanje z učno vsebino čim
posredneje spremlja in uravnava. Na tak način se slabi učiteljeva poučevalna
vloga, ki se ohranja samo v težjih učnih situacijah, ko brez razlage ne gre,
krepi pa se učiteljeva organizacijska, režiserska, svetovalna in mentorska in-
dividualizirana učna pomoč, kolikor jo in kakršno učenci potrebujejo. Pri tem
modelu pouka se spreminja tudi učni položaj učenca, saj postaja enakoprav-
nejši subjekt učnega dela. Prav tako so učni cilji, vsebine, oblike in metode
pri takem pouku odprti za potrebe in posebnosti učencev (Strmčnik, 2001).
Leopoldina Plut-Pregelj (2003) pravi, da si sodobne šolske reforme po sve-
tu, med katere sodi slovenska, prizadevajo pri vseh učencih doseči razumlji-
vo, osmišljeno in trajno znanje. Tako so v teh prizadevanjih konstruktivistične
teorije znanja postale glavno izhodišče za prenove učnih načrtov.
Na področju vzgoje in izobraževanja s konstruktivizmom označujemo te-
53
