Page 59 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 59
Kognitivno-konstruktivistični ali transformacijski model pouka
Učenec mora biti odgovoren za svoje učenje, vedenje in udeležbo in to je
predpostavka za v učenca usmerjeno poučevanje. Pri tem pa je pomembna
tudi odgovornost učitelja za skrbno načrtovanje takega poučevanja. Na ta
način se ti dve odgovornosti nenehno prepletata in predpostavljata, da je
pomembno, da se obe strani te odgovornosti tudi zavedata.
Pomembno je tudi dejstvo, da za učinkovito učenje potrebujemo aktivnost
in sodelovanje v procesu učenja, ki naj bi izhajala iz notranjega zadovoljstva,
neodvisnega od zunanjih nagrad ali kazni. Kar pomeni, da so učenci pri »v
učenca usmerjenem poučevanju« lastniki svojega učenja. To lastništvo pa je
sestavljeno iz posesti in odgovornosti za to posest (Peklaj idr., 2009).
Razvoj konstruktivizma in glavne značilnosti
Po B. Marentič Požarnik izhaja konstruktivizem iz epistemološke podmene,
da znanje vsak sam konstruira, kar pomeni, da ga posameznik sam oblikuje
in gradi v procesu osmišljanja svojih izkušenj. Pri ljudeh se ustvarjajo neskla-
dne, konfliktne izkušnje, ki spodbudijo potrebo po spremembi, in ker ljudje
iščemo smisel v tem, kar počnemo, ta smisel z izkušnjami, ki jih pridobimo,
postopno predelujemo, prilagajamo, včasih pa radikalno spreminjamo svoje
mentalne strukture.
Eden prvih, ki je prispeval k epistemologiji konstruktivizma, je Gianbatista
de Vico s svojo večstoletno objektivistično epistemologijo in predpostavko,
da obstaja znanje neodvisno od nas in da od zunaj postopno prihaja v našo
duševnost. Izvor znanja je videl v človeški kulturi oziroma civilizaciji in ne v
naravi (Marentič Požarnik, 2004).
Dewey (1966), Piaget (1974) ter Vigotski (Vygotsky 1978) in Bruner (1973) so
imeli neposrednejši vpliv na spremembo pojmovanja otrokovega spoznav-
nega sveta in s tem šolskega učenja. Dewey je bil izmed naštetih osebnosti na
pedagoškem področju pri konstruktivizmu najpomembnejši. Njegov ključni
pojem je bila otrokova izkušnja, zato je zahteval, da se pouk organizira tako,
da pomaga otroku njegove prvotne, neosmišljene izkušnje spremeniti v »re-
flektirano« izkušnjo. Zaradi tega ga štejemo za »implicitnega konstruktivista«
(Marentič Požarnik, 2004).
Piageta imamo za individualnega oziroma kognitivnega konstruktivista,
saj je učenje pojmoval kot aktiven proces prilagajanja svetu. Več kot 60 let
je preučeval procese, s katerimi posameznik konstruira poznavanje zlasti fizi-
kalnega sveta, z interakcijo s pojavi in predmeti v svojem okolju, ki ga posto-
pno osmisli z razvojem logičnih struktur in operacij. Pomembno je njegovo
spoznanje, da učenje vsebuje tudi pojmovne spremembe, ki jih sproži kogni-
tivni konflikt in se kažejo kot neskladne izkušnje. Otrok si ob reševanju le-teh
57
Učenec mora biti odgovoren za svoje učenje, vedenje in udeležbo in to je
predpostavka za v učenca usmerjeno poučevanje. Pri tem pa je pomembna
tudi odgovornost učitelja za skrbno načrtovanje takega poučevanja. Na ta
način se ti dve odgovornosti nenehno prepletata in predpostavljata, da je
pomembno, da se obe strani te odgovornosti tudi zavedata.
Pomembno je tudi dejstvo, da za učinkovito učenje potrebujemo aktivnost
in sodelovanje v procesu učenja, ki naj bi izhajala iz notranjega zadovoljstva,
neodvisnega od zunanjih nagrad ali kazni. Kar pomeni, da so učenci pri »v
učenca usmerjenem poučevanju« lastniki svojega učenja. To lastništvo pa je
sestavljeno iz posesti in odgovornosti za to posest (Peklaj idr., 2009).
Razvoj konstruktivizma in glavne značilnosti
Po B. Marentič Požarnik izhaja konstruktivizem iz epistemološke podmene,
da znanje vsak sam konstruira, kar pomeni, da ga posameznik sam oblikuje
in gradi v procesu osmišljanja svojih izkušenj. Pri ljudeh se ustvarjajo neskla-
dne, konfliktne izkušnje, ki spodbudijo potrebo po spremembi, in ker ljudje
iščemo smisel v tem, kar počnemo, ta smisel z izkušnjami, ki jih pridobimo,
postopno predelujemo, prilagajamo, včasih pa radikalno spreminjamo svoje
mentalne strukture.
Eden prvih, ki je prispeval k epistemologiji konstruktivizma, je Gianbatista
de Vico s svojo večstoletno objektivistično epistemologijo in predpostavko,
da obstaja znanje neodvisno od nas in da od zunaj postopno prihaja v našo
duševnost. Izvor znanja je videl v človeški kulturi oziroma civilizaciji in ne v
naravi (Marentič Požarnik, 2004).
Dewey (1966), Piaget (1974) ter Vigotski (Vygotsky 1978) in Bruner (1973) so
imeli neposrednejši vpliv na spremembo pojmovanja otrokovega spoznav-
nega sveta in s tem šolskega učenja. Dewey je bil izmed naštetih osebnosti na
pedagoškem področju pri konstruktivizmu najpomembnejši. Njegov ključni
pojem je bila otrokova izkušnja, zato je zahteval, da se pouk organizira tako,
da pomaga otroku njegove prvotne, neosmišljene izkušnje spremeniti v »re-
flektirano« izkušnjo. Zaradi tega ga štejemo za »implicitnega konstruktivista«
(Marentič Požarnik, 2004).
Piageta imamo za individualnega oziroma kognitivnega konstruktivista,
saj je učenje pojmoval kot aktiven proces prilagajanja svetu. Več kot 60 let
je preučeval procese, s katerimi posameznik konstruira poznavanje zlasti fizi-
kalnega sveta, z interakcijo s pojavi in predmeti v svojem okolju, ki ga posto-
pno osmisli z razvojem logičnih struktur in operacij. Pomembno je njegovo
spoznanje, da učenje vsebuje tudi pojmovne spremembe, ki jih sproži kogni-
tivni konflikt in se kažejo kot neskladne izkušnje. Otrok si ob reševanju le-teh
57
