Page 65 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 65
Kognitivno-konstruktivistični ali transformacijski model pouka
Sprememba nižjega reda Sprememba višjega reda
Direktni prenos v prakso Razvojni pristop
Prisila Korenček in palica Prepričevanje in pogajanje Učenje
Slika 4.1 Prikaz uvajanja sprememb v šolsko prakso (povzeto po Reitsma in Van Erpel, 2004)
nem zaporedju ne deluje več. Zlasti spremembe, pri katerih gre za paradi-
gmatski premik, zahtevajo od izvajalcev, da razvijejo nove kompetence in
prevetrijo svoja prepričanja, kar pomeni, da morajo pridobiti nova znanja in
spretnosti ter se znebiti obstoječih načinov dela in razmišljanja (Dongen, van
Laat in de Maas, 1996).
Dongen idr. (1996) so spremembe klasificirali po treh različnih stopnjah:
spremembe prvega reda, spremembe drugega reda in spremembe tretjega
reda. Spremembe prvega reda so spremembe, kjer gre za izboljšavo v tehnič-
nem smislu (npr. uporaba novega računalniškega programa). Kot spremem-
be drugega reda opredeljujejo tiste, kjer gre za adaptivno spremembo, ki se
ne razlikuje bistveno od obstoječe prakse, čeprav lahko njihova uresničitev
zahteva transfer znanja ali pa usposabljanje za izvajalce (npr. uporaba nove-
ga učbenika). Spremembe tretjega reda pa so tiste, kjer gre za paradigmatski
premik, ki zahteva razvijanje novih kompetenc in prevetritev pričakovanj iz-
vajalcev (npr. sodobnejši načini poučevanja).
Le spremembe tretjega reda od izvajalcev zahtevajo, da razvijejo nove
kompetence in prevetrijo svoja prepričanja, kar pomeni, da morajo pridobiti
nova znanja in spretnosti ter se znebiti obstoječih načinov dela in razmišlja-
nja (Dongen idr., 1996).
Reitsmova in Van Erpelova sta oblikovali zanimiv pristop za uvedbo spre-
memb (2004), in sicer predlagata:
– direktni prenos v prakso, ki je koristen pri vpeljevanju sprememb nižje-
ga reda, pri čemer gre za vpeljevanje kopije nečesa, kar je že znano in
preizkušeno, ter
– razvojni pristop, kjer gresta razvoj in implementacija z roko v roki.
V povezavi s tema pristopoma sta avtorja predstavila štiri strategije, ki se
lahko uporabijo od spremembe nižjega do spremembe višjega reda. Te stra-
tegije so: prisila, korenček in palica, prepričevanje in pogajanje ter učenje.
Učiteljem, ki izvajajo spremembo, je potrebno omogočiti, da ponotranji-
jo socialno konstruktivistično pojmovanje učenja in postanejo prepričani, da
kakovostno učenje poteka tako, da se učenci učijo drug z drugim in drug od
63
Sprememba nižjega reda Sprememba višjega reda
Direktni prenos v prakso Razvojni pristop
Prisila Korenček in palica Prepričevanje in pogajanje Učenje
Slika 4.1 Prikaz uvajanja sprememb v šolsko prakso (povzeto po Reitsma in Van Erpel, 2004)
nem zaporedju ne deluje več. Zlasti spremembe, pri katerih gre za paradi-
gmatski premik, zahtevajo od izvajalcev, da razvijejo nove kompetence in
prevetrijo svoja prepričanja, kar pomeni, da morajo pridobiti nova znanja in
spretnosti ter se znebiti obstoječih načinov dela in razmišljanja (Dongen, van
Laat in de Maas, 1996).
Dongen idr. (1996) so spremembe klasificirali po treh različnih stopnjah:
spremembe prvega reda, spremembe drugega reda in spremembe tretjega
reda. Spremembe prvega reda so spremembe, kjer gre za izboljšavo v tehnič-
nem smislu (npr. uporaba novega računalniškega programa). Kot spremem-
be drugega reda opredeljujejo tiste, kjer gre za adaptivno spremembo, ki se
ne razlikuje bistveno od obstoječe prakse, čeprav lahko njihova uresničitev
zahteva transfer znanja ali pa usposabljanje za izvajalce (npr. uporaba nove-
ga učbenika). Spremembe tretjega reda pa so tiste, kjer gre za paradigmatski
premik, ki zahteva razvijanje novih kompetenc in prevetritev pričakovanj iz-
vajalcev (npr. sodobnejši načini poučevanja).
Le spremembe tretjega reda od izvajalcev zahtevajo, da razvijejo nove
kompetence in prevetrijo svoja prepričanja, kar pomeni, da morajo pridobiti
nova znanja in spretnosti ter se znebiti obstoječih načinov dela in razmišlja-
nja (Dongen idr., 1996).
Reitsmova in Van Erpelova sta oblikovali zanimiv pristop za uvedbo spre-
memb (2004), in sicer predlagata:
– direktni prenos v prakso, ki je koristen pri vpeljevanju sprememb nižje-
ga reda, pri čemer gre za vpeljevanje kopije nečesa, kar je že znano in
preizkušeno, ter
– razvojni pristop, kjer gresta razvoj in implementacija z roko v roki.
V povezavi s tema pristopoma sta avtorja predstavila štiri strategije, ki se
lahko uporabijo od spremembe nižjega do spremembe višjega reda. Te stra-
tegije so: prisila, korenček in palica, prepričevanje in pogajanje ter učenje.
Učiteljem, ki izvajajo spremembo, je potrebno omogočiti, da ponotranji-
jo socialno konstruktivistično pojmovanje učenja in postanejo prepričani, da
kakovostno učenje poteka tako, da se učenci učijo drug z drugim in drug od
63
