Page 70 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 70
eli pouka
ličnih načinov. Ker pa je učitelj avtonomen strokovnjak, se zna v kompleksno-
sti samostojno in učinkoviti odločati. Kako se bo v posamezni situaciji odločil,
je odvisno od načina, preko katerega razume sebe v neki situaciji, in dogaja-
nja, na katero se želi odzvati. Tako učitelji reagirajo glede na pretekle izkušnje,
možne interpretacije pa poiščejo tudi v kulturi, v kateri delujejo (Bizjak, 2006).
Uporaba raznovrstnih metod učenja in poučevanja
Za doseganje zastavljenega cilja, kako izboljšati, posodobiti obstoječi tradici-
onalni behavioristični model poučevanja v naših šolah, se je potrebno osre-
dotočili predvsem na uporabo sodobnejših in raznovrstnih metod poučeva-
nja, in sicer je potrebno učitelje podpreti s čim širšo paleto sodobnejših me-
tod poučevanja (razgovor, diskusija, eksperiment, izkustveno učenje, projek-
tno delo, problemski pouk . . .), ki gradijo na aktivnosti učencev. Te metode
dela razvijajo kulturo trdega dela in miselnega napora, učence sistematič-
no spodbujajo k raziskovanju, razmišljanju in odkrivanju novega. Aktivnost
učencev pomeni pridobivanje znanja in prispeva k poglobljenejšemu razu-
mevanju in uporabi usvojenega znanja (Rutar Ilc, 2006).
Tako je pri vpeljavi sprememb v poučevanje učiteljev nujno najprej jasno
določiti cilje, ki jih želimo zasledovati. Pred izvedbo uvajanja spremembe po-
učevanja je potrebno z učitelji naredili časovni in vsebinski načrt izvedbe
spremembe. Dobro je, da sodobne metode poučevanja (razgovor, diskusija,
eksperiment, izkustveno učenje, projektno delo, problemski pouk . . .) upora-
bimo v vseh etapah učnega procesa: pri obravnavi nove snovi, ponavljanju
in utrjevanju ter preverjanju znanja. Sodobne učne metode, ki jih pri uvaja-
nju spremembe uvajamo, temeljijo na konstruktivističnem modelu poučeva-
nja in predvsem na problemskem, raziskovalnem, sodelovalnem pouku. Na
ta način dosežemo, da med učno uro čim bolj zmanjšamo neposredni vpliv
učitelja in v čim večji meri zagotovimo lastno aktivnost učencev.
S tem ko se poslužujemo t. i. »raziskovalnega pouka«, učenci rešujejo ne-
znane problemske situacije, ki temeljijo na metodični raznovrstnosti, kombi-
niranju različnih rešitvenih principov, njihovemu usklajevanju . . . Tako učenje
ima določene značilnosti (Terhart, 1989), in sicer:
– učitelj upošteva učenčeve interese pri pripravi učne aktivnosti;
– okolje podpira zanimanje učencev in jih motivira za delo, če se sreču-
jejo z raznovrstnimi mediji in problemi, če jim je omogočeno kritično
spraševanje pri podpori in nadzoru učitelja;
– učencem so dovoljeni neformalni kontakti med poukom, učni čas je pri-
lagojen ritmu učencev;
68
ličnih načinov. Ker pa je učitelj avtonomen strokovnjak, se zna v kompleksno-
sti samostojno in učinkoviti odločati. Kako se bo v posamezni situaciji odločil,
je odvisno od načina, preko katerega razume sebe v neki situaciji, in dogaja-
nja, na katero se želi odzvati. Tako učitelji reagirajo glede na pretekle izkušnje,
možne interpretacije pa poiščejo tudi v kulturi, v kateri delujejo (Bizjak, 2006).
Uporaba raznovrstnih metod učenja in poučevanja
Za doseganje zastavljenega cilja, kako izboljšati, posodobiti obstoječi tradici-
onalni behavioristični model poučevanja v naših šolah, se je potrebno osre-
dotočili predvsem na uporabo sodobnejših in raznovrstnih metod poučeva-
nja, in sicer je potrebno učitelje podpreti s čim širšo paleto sodobnejših me-
tod poučevanja (razgovor, diskusija, eksperiment, izkustveno učenje, projek-
tno delo, problemski pouk . . .), ki gradijo na aktivnosti učencev. Te metode
dela razvijajo kulturo trdega dela in miselnega napora, učence sistematič-
no spodbujajo k raziskovanju, razmišljanju in odkrivanju novega. Aktivnost
učencev pomeni pridobivanje znanja in prispeva k poglobljenejšemu razu-
mevanju in uporabi usvojenega znanja (Rutar Ilc, 2006).
Tako je pri vpeljavi sprememb v poučevanje učiteljev nujno najprej jasno
določiti cilje, ki jih želimo zasledovati. Pred izvedbo uvajanja spremembe po-
učevanja je potrebno z učitelji naredili časovni in vsebinski načrt izvedbe
spremembe. Dobro je, da sodobne metode poučevanja (razgovor, diskusija,
eksperiment, izkustveno učenje, projektno delo, problemski pouk . . .) upora-
bimo v vseh etapah učnega procesa: pri obravnavi nove snovi, ponavljanju
in utrjevanju ter preverjanju znanja. Sodobne učne metode, ki jih pri uvaja-
nju spremembe uvajamo, temeljijo na konstruktivističnem modelu poučeva-
nja in predvsem na problemskem, raziskovalnem, sodelovalnem pouku. Na
ta način dosežemo, da med učno uro čim bolj zmanjšamo neposredni vpliv
učitelja in v čim večji meri zagotovimo lastno aktivnost učencev.
S tem ko se poslužujemo t. i. »raziskovalnega pouka«, učenci rešujejo ne-
znane problemske situacije, ki temeljijo na metodični raznovrstnosti, kombi-
niranju različnih rešitvenih principov, njihovemu usklajevanju . . . Tako učenje
ima določene značilnosti (Terhart, 1989), in sicer:
– učitelj upošteva učenčeve interese pri pripravi učne aktivnosti;
– okolje podpira zanimanje učencev in jih motivira za delo, če se sreču-
jejo z raznovrstnimi mediji in problemi, če jim je omogočeno kritično
spraševanje pri podpori in nadzoru učitelja;
– učencem so dovoljeni neformalni kontakti med poukom, učni čas je pri-
lagojen ritmu učencev;
68
