Page 67 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 67
Kognitivno-konstruktivistični ali transformacijski model pouka
Pri vpeljavi spremembe se je potrebno poglobiti v razumevanje njene vse-
bine, v njen obseg in trajanje ter razmisliti o načinih vpeljevanja, in sicer je po-
trebno izbrati ustrezne strategije vpeljave. Zelo pomembni pa sta tudi lastno
učenje in odprtost za spreminjanje sebe in lastnega delovanja.
Uvajanje sprememb »od zgoraj navzdol« ali »od spodaj navzgor«
Spremembe lahko uvedemo na različne načine, in sicer »od zgoraj navzdol«
ali »od spodaj navzgor«. Pri načinu »od spodaj navzgor« vpeljevalce spre-
memb vključimo v načrtovanje in izvajanje spremembe od vsega začetka in
jim damo možnosti izbire. Posameznikom na ta način omogočimo, da spre-
membo začutijo kot smiselno in da se soočijo z njo iz lastne potrebe po spre-
minjanju, pri tem pa je pomembno, da vpeljevalcem sprememb damo moč
in občutek pomembnosti ter odgovornosti pri vpeljavi načrtovanega. Tako
je pri vpeljavi sprememb nujno potrebno učitelje usmerjati v raziskovanje
njihovega dela in identifikacijo lastnih problemov, saj jim na ta način omo-
gočimo, da začutijo potrebo po spreminjanju.
Pomembno je zavedanje, da vsaka korenita sprememba, ki zahteva spre-
membo stališč, verjetij in perspektiv, s tem pa tudi ustaljenih vzorcev delo-
vanja in rutin, poruši ravnovesje sistema. Fullan (1991) pravi, da »se resnična
sprememba zgodi na robu kaosa«, zato je potrebno, da spodbujevalci spre-
membe nemir, vrenje in navidezni nered sprejemajo kot znak, da se spre-
membe resnično dogajajo. Korenite spremembe v učenju in poučevanju naj-
prej zahtevajo spremembo stališč, šele nato lahko pride do sprememb v rav-
nanju in delovanju (Fullan, 1991).
Zavedati se je potrebno, da k spremembi stališč ljudi ni mogoče prisiliti, za-
to je potrebno uporabiti različne prijeme in strategije, pri čemer se je potreb-
no naslanjati na teoretske koncepte, ki opisujejo proces izgradnje in spremi-
njanja stališč. Torej se moramo pri vpeljevanju sprememb zavedati, da je za
to potreben postopen in dolgotrajen proces (Sentočnik idr., 2006).
Vpeljava kognitivno-konstruktivističnega modela pouka
Pri vpeljavi sprememb, kot je npr. kognitivno-konstruktivistični model pouka,
po Reitsmovi in Van Erpelovi (2004) pa predstavlja spremembo višjega reda,
se od učiteljev pričakuje, da bodo opravili veliko dodatnega dela. Najprej si
je potrebno zastavili vprašanje, kako izboljšati, posodobiti obstoječi tradicio-
nalni behavioristični model poučevanja. Nato je potrebno raziskati situacijo,
in sicer z raznovrstnimi tehnikami (sistematično opazovanje, beleženje opa-
žanj, intervjuji, vprašalniki . . .), sistematično zbirati podatke iz različnih virov
(učitelji, učenci, starši . . .), ki omogočajo globlji vpogled v naravo problema.
65
Pri vpeljavi spremembe se je potrebno poglobiti v razumevanje njene vse-
bine, v njen obseg in trajanje ter razmisliti o načinih vpeljevanja, in sicer je po-
trebno izbrati ustrezne strategije vpeljave. Zelo pomembni pa sta tudi lastno
učenje in odprtost za spreminjanje sebe in lastnega delovanja.
Uvajanje sprememb »od zgoraj navzdol« ali »od spodaj navzgor«
Spremembe lahko uvedemo na različne načine, in sicer »od zgoraj navzdol«
ali »od spodaj navzgor«. Pri načinu »od spodaj navzgor« vpeljevalce spre-
memb vključimo v načrtovanje in izvajanje spremembe od vsega začetka in
jim damo možnosti izbire. Posameznikom na ta način omogočimo, da spre-
membo začutijo kot smiselno in da se soočijo z njo iz lastne potrebe po spre-
minjanju, pri tem pa je pomembno, da vpeljevalcem sprememb damo moč
in občutek pomembnosti ter odgovornosti pri vpeljavi načrtovanega. Tako
je pri vpeljavi sprememb nujno potrebno učitelje usmerjati v raziskovanje
njihovega dela in identifikacijo lastnih problemov, saj jim na ta način omo-
gočimo, da začutijo potrebo po spreminjanju.
Pomembno je zavedanje, da vsaka korenita sprememba, ki zahteva spre-
membo stališč, verjetij in perspektiv, s tem pa tudi ustaljenih vzorcev delo-
vanja in rutin, poruši ravnovesje sistema. Fullan (1991) pravi, da »se resnična
sprememba zgodi na robu kaosa«, zato je potrebno, da spodbujevalci spre-
membe nemir, vrenje in navidezni nered sprejemajo kot znak, da se spre-
membe resnično dogajajo. Korenite spremembe v učenju in poučevanju naj-
prej zahtevajo spremembo stališč, šele nato lahko pride do sprememb v rav-
nanju in delovanju (Fullan, 1991).
Zavedati se je potrebno, da k spremembi stališč ljudi ni mogoče prisiliti, za-
to je potrebno uporabiti različne prijeme in strategije, pri čemer se je potreb-
no naslanjati na teoretske koncepte, ki opisujejo proces izgradnje in spremi-
njanja stališč. Torej se moramo pri vpeljevanju sprememb zavedati, da je za
to potreben postopen in dolgotrajen proces (Sentočnik idr., 2006).
Vpeljava kognitivno-konstruktivističnega modela pouka
Pri vpeljavi sprememb, kot je npr. kognitivno-konstruktivistični model pouka,
po Reitsmovi in Van Erpelovi (2004) pa predstavlja spremembo višjega reda,
se od učiteljev pričakuje, da bodo opravili veliko dodatnega dela. Najprej si
je potrebno zastavili vprašanje, kako izboljšati, posodobiti obstoječi tradicio-
nalni behavioristični model poučevanja. Nato je potrebno raziskati situacijo,
in sicer z raznovrstnimi tehnikami (sistematično opazovanje, beleženje opa-
žanj, intervjuji, vprašalniki . . .), sistematično zbirati podatke iz različnih virov
(učitelji, učenci, starši . . .), ki omogočajo globlji vpogled v naravo problema.
65
