Page 69 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 69
Kognitivno-konstruktivistični ali transformacijski model pouka
dalji med izkazanim in želenim, za kar je potrebno predhodno razčistiti cilje
in postaviti kriterije ter standarde kakovosti. Kritični prijatelj mora obvladati
strategije aktivnega poslušanja in zastavljanja proaktivnih vprašanj, ki učite-
lju pomagajo širiti perspektivo in znanje o tem, kako se oblikuje in posreduje
povratna informacija, ki je v podporo sodelavčemu učenju. Torej gre pri tej
strategiji za proces, v katerem se partnerja redno srečujeta, njuni pogovori
pa ostanejo zaupni. Pri vzpostavitvi dialoga med kritičnima prijateljema je
potrebno upoštevati naslednje:
– vprašanja, ki se jih zastavi, se morajo navezovati na izkušnje tistega, ki
se mu jih zastavi;
– vprašanja je potrebno oblikovati na nevtralen način, z njimi se ne sme
razsojati o sogovorniku in njegovem ravnanju;
– med srečanji se je potrebno posvetiti namenu srečanja;
– uporabljati je potrebno nevtralen ton;
– uporabljati je potrebno strategije aktivnega poslušanja;
– izogibati se je potrebno dajanju nasvetov.
Pri tej strategiji je tudi zelo pomemben odnos sogovornika, saj mora kri-
tičnemu prijatelju dati občutek in izkazovati pristno zanimanje za sogovor-
nika ter mu znati pozorno prisluhniti, da je strategija uspešna (Sentočnik idr.,
2006).
Menimo, da je uspešno delovanje strategije kritičnega prijateljstva takrat,
ko opazimo spremembe v razmišljanju sodelujočih učiteljic. Takrat lastna
pojmovanja postanejo jasnejša in so sodelujoči pripravljeni spremeniti svoje
ravnanje.
Pri uvajanju sprememb lahko naletimo na t. i. linearne in kompleksne pro-
bleme. Na linearne probleme vpliva sorazmerno malo dejavnikov, ki jih lahko
učitelji s svojim razumom in dejavnostjo obvladajo, čeprav ti problemi zah-
tevajo veliko strokovnega znanja in intelektualnega napora.
Na kompleksne probleme vpliva množica dejavnikov, zato jih ne moremo
definirati enoznačno. Tako moramo pri iskanju optimalnih rešitev kombinira-
ti razmišljanje o problemu in predvidevanja ter preizkušati različne možnosti.
Na ta način odločitve temeljijo na sposobnosti kompleksnega razumevanja
situacije, ki se razvijala hkrati z akcijo.
Učenje opredeljujeta dve značilnosti, in sicer kompleksnost in odprtost. Pri
kompleksnosti gre za to, da učitelji hkrati delajo veliko različnih stvari (opa-
zujejo, razumejo, odločajo, izvajajo) z vsemi učenci v oddelku. Odprtost pri
učenju pa se kaže v smislu, da lahko želeni rezultat dosežemo na mnogo raz-
67
dalji med izkazanim in želenim, za kar je potrebno predhodno razčistiti cilje
in postaviti kriterije ter standarde kakovosti. Kritični prijatelj mora obvladati
strategije aktivnega poslušanja in zastavljanja proaktivnih vprašanj, ki učite-
lju pomagajo širiti perspektivo in znanje o tem, kako se oblikuje in posreduje
povratna informacija, ki je v podporo sodelavčemu učenju. Torej gre pri tej
strategiji za proces, v katerem se partnerja redno srečujeta, njuni pogovori
pa ostanejo zaupni. Pri vzpostavitvi dialoga med kritičnima prijateljema je
potrebno upoštevati naslednje:
– vprašanja, ki se jih zastavi, se morajo navezovati na izkušnje tistega, ki
se mu jih zastavi;
– vprašanja je potrebno oblikovati na nevtralen način, z njimi se ne sme
razsojati o sogovorniku in njegovem ravnanju;
– med srečanji se je potrebno posvetiti namenu srečanja;
– uporabljati je potrebno nevtralen ton;
– uporabljati je potrebno strategije aktivnega poslušanja;
– izogibati se je potrebno dajanju nasvetov.
Pri tej strategiji je tudi zelo pomemben odnos sogovornika, saj mora kri-
tičnemu prijatelju dati občutek in izkazovati pristno zanimanje za sogovor-
nika ter mu znati pozorno prisluhniti, da je strategija uspešna (Sentočnik idr.,
2006).
Menimo, da je uspešno delovanje strategije kritičnega prijateljstva takrat,
ko opazimo spremembe v razmišljanju sodelujočih učiteljic. Takrat lastna
pojmovanja postanejo jasnejša in so sodelujoči pripravljeni spremeniti svoje
ravnanje.
Pri uvajanju sprememb lahko naletimo na t. i. linearne in kompleksne pro-
bleme. Na linearne probleme vpliva sorazmerno malo dejavnikov, ki jih lahko
učitelji s svojim razumom in dejavnostjo obvladajo, čeprav ti problemi zah-
tevajo veliko strokovnega znanja in intelektualnega napora.
Na kompleksne probleme vpliva množica dejavnikov, zato jih ne moremo
definirati enoznačno. Tako moramo pri iskanju optimalnih rešitev kombinira-
ti razmišljanje o problemu in predvidevanja ter preizkušati različne možnosti.
Na ta način odločitve temeljijo na sposobnosti kompleksnega razumevanja
situacije, ki se razvijala hkrati z akcijo.
Učenje opredeljujeta dve značilnosti, in sicer kompleksnost in odprtost. Pri
kompleksnosti gre za to, da učitelji hkrati delajo veliko različnih stvari (opa-
zujejo, razumejo, odločajo, izvajajo) z vsemi učenci v oddelku. Odprtost pri
učenju pa se kaže v smislu, da lahko želeni rezultat dosežemo na mnogo raz-
67
