Page 71 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 71
Kognitivno-konstruktivistični ali transformacijski model pouka
– učitelj preverja učenčevo znanje sprotno in na individualni podlagi, in
sicer ustno in pisno, s poudarkom na različnosti znanja.
Kvaščev (1980) navaja še nekaj konkretnih primerov učenja, ki jih je mogo-
če vključiti v aktivni pouk, in sicer:
– sistematiziranje, klasificiranje in generaliziranje idej, podatkov in dru-
gih informacij;
– uporaba odkritij, modificiranih spoznanj in idej na različne načine v raz-
ličnih situacijah;
– zamišljanje nekega odkritja na podlagi danih podatkov in dopolnjeva-
nje teh podatkov;
– odkrivanje več pomenov danih podatkov in informacij, ki omogočajo,
da jih večstransko in najustrezneje izrabimo;
– odkrivanje spoznavnih poti na podlagi polovice danih podatkov, druge
pa morajo učenci sami odkriti;
– menjanje, redefiniranje in nove interpretacije danih informacij kot de-
javnik transformacije;
– odkrivanje alternativnih spoznanj in metodičnih postopkov, ki se razli-
kujejo le v odtenkih;
– odkrivanje različnih možnosti za ustvarjalno kombiniranje, transformi-
ranje in uporabo informacij . . .
Za izvedbo takega aktivnega načina učenja moramo upoštevati nekatere
pogoje, in sicer da (Strmčnik, 2010):
– aktivno učenje temelji na obnavljajoči se znanstveni izobrazbi in lastni
ustvarjalnosti učitelja;
– je pomembno obvladovanje velikega nabora učnih sredstev, metod,
postopkov in instrumentov;
– je potrebno oblikovati vsebinsko pestre učne situacije;
– moramo iskati in ponazoriti bistvo, ki se je naslanjalo na prakso in njena
nasprotja, pri tem pa se moramo navezovati na znano in na učenčeve
izkušnje;
– je potrebno učne situacije diferencirati in jih prilagoditi posebnostim
učencev . . .
Ker je reševanje problemov najvišja oblika učenja, je pomembno, da damo
prav tej metodi dela največji poudarek, kot sodobni aktivni metodi poučeva-
nja. Znano je, da pri tem učenju prihaja do najintenzivnejše in najneposred-
69
– učitelj preverja učenčevo znanje sprotno in na individualni podlagi, in
sicer ustno in pisno, s poudarkom na različnosti znanja.
Kvaščev (1980) navaja še nekaj konkretnih primerov učenja, ki jih je mogo-
če vključiti v aktivni pouk, in sicer:
– sistematiziranje, klasificiranje in generaliziranje idej, podatkov in dru-
gih informacij;
– uporaba odkritij, modificiranih spoznanj in idej na različne načine v raz-
ličnih situacijah;
– zamišljanje nekega odkritja na podlagi danih podatkov in dopolnjeva-
nje teh podatkov;
– odkrivanje več pomenov danih podatkov in informacij, ki omogočajo,
da jih večstransko in najustrezneje izrabimo;
– odkrivanje spoznavnih poti na podlagi polovice danih podatkov, druge
pa morajo učenci sami odkriti;
– menjanje, redefiniranje in nove interpretacije danih informacij kot de-
javnik transformacije;
– odkrivanje alternativnih spoznanj in metodičnih postopkov, ki se razli-
kujejo le v odtenkih;
– odkrivanje različnih možnosti za ustvarjalno kombiniranje, transformi-
ranje in uporabo informacij . . .
Za izvedbo takega aktivnega načina učenja moramo upoštevati nekatere
pogoje, in sicer da (Strmčnik, 2010):
– aktivno učenje temelji na obnavljajoči se znanstveni izobrazbi in lastni
ustvarjalnosti učitelja;
– je pomembno obvladovanje velikega nabora učnih sredstev, metod,
postopkov in instrumentov;
– je potrebno oblikovati vsebinsko pestre učne situacije;
– moramo iskati in ponazoriti bistvo, ki se je naslanjalo na prakso in njena
nasprotja, pri tem pa se moramo navezovati na znano in na učenčeve
izkušnje;
– je potrebno učne situacije diferencirati in jih prilagoditi posebnostim
učencev . . .
Ker je reševanje problemov najvišja oblika učenja, je pomembno, da damo
prav tej metodi dela največji poudarek, kot sodobni aktivni metodi poučeva-
nja. Znano je, da pri tem učenju prihaja do najintenzivnejše in najneposred-
69
