Page 72 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 72
eli pouka
nejše interakcije med subjektom spoznavanja in objektom spoznavnega, do
premagovanja nasprotij, prepada med danim in odkritim, poznanim in ne-
poznanim, implicitnim in eksplicitnim, do spopadanja zapletenih zunanjih
in notranjih pogojev učenja. Tako reševanje problemov temelji predvsem na
logiki raziskovanja in na posebnostih ustvarjalnega mišljenja.
Pri metodi reševanja problemov so problemske naloge nerutinske. Pri teh
morajo učenci razumeti njihov izvor in karakteristike, znati morajo problem
razčleniti, najti relevantne odnose in spremenljivke, potrebne za njegovo re-
ševanje. Pri reševanju problema gre za podrobno razvijanje idej in postop-
kov, ki so potrebni za odkrivanje nekega kompleksnejšega in ne lahko za-
znavnega nasprotja. Take naloge zahtevajo medpredmetno in nadpredmet-
no znanje, veliko samostojne in ustvarjalne aktivnosti učencev, zahtevnejše
procese reševanja problema, razvitejše raziskovalne sposobnosti in izkušnje,
izrazitejše intelektualne in socialne sposobnosti . . . Ta metoda predpostavlja
vse didaktične faze učenja, od načrtovanja in reševanja, preko sprotnega pre-
verjanja delnih rezultatov in povratnih informacij, do apliciranja ter uporabe
končnih rezultatov. Izpostavili bomo naslednje procese, ki se pri tem učenju
odvijajo (Strmčnik, 2010):
– razumevanje problema;
– karakteriziranje problema;
– reprezentiranje problema;
– reševanje problema;
– reflektiranje rešitve;
– komuniciranje problema.
Sodelovalno učenje
Pri uvajanju sprememb v poučevanje je pomembno, da se poslužujemo tu-
di primernih oblik učenja. Ena od teh oblik je zagotovo sodelovalno učenje.
Kagan (1989) ga opredeljuje kot učenje v majhnih skupinah, ki je oblikova-
no tako, da vsak učenec doseže najboljši učinek pri lastnem učenju, pomaga
pa tudi drugim, da vsi dosežejo kar najboljše rezultate. Johnson in Johnson
(1989) pa sodelovalno učenje opredeljujeta kot učenje v majhnih skupinah
z namenom, da bi učenci dosegli skupen cilj, in sicer se naučili snov ali rešili
nek problem. Pri tem učenju se vsak član skupine nauči svoje gradivo oziro-
ma opravi svojo nalogo in se obenem prepriča, da isto storili tudi drugi člani
skupine.
Sodelovalno učenje mora temeljiti na naslednjih načelih: pozitivna pove-
zanost učencev, neposredna interakcija med učenci, odgovornost vsakega
70
nejše interakcije med subjektom spoznavanja in objektom spoznavnega, do
premagovanja nasprotij, prepada med danim in odkritim, poznanim in ne-
poznanim, implicitnim in eksplicitnim, do spopadanja zapletenih zunanjih
in notranjih pogojev učenja. Tako reševanje problemov temelji predvsem na
logiki raziskovanja in na posebnostih ustvarjalnega mišljenja.
Pri metodi reševanja problemov so problemske naloge nerutinske. Pri teh
morajo učenci razumeti njihov izvor in karakteristike, znati morajo problem
razčleniti, najti relevantne odnose in spremenljivke, potrebne za njegovo re-
ševanje. Pri reševanju problema gre za podrobno razvijanje idej in postop-
kov, ki so potrebni za odkrivanje nekega kompleksnejšega in ne lahko za-
znavnega nasprotja. Take naloge zahtevajo medpredmetno in nadpredmet-
no znanje, veliko samostojne in ustvarjalne aktivnosti učencev, zahtevnejše
procese reševanja problema, razvitejše raziskovalne sposobnosti in izkušnje,
izrazitejše intelektualne in socialne sposobnosti . . . Ta metoda predpostavlja
vse didaktične faze učenja, od načrtovanja in reševanja, preko sprotnega pre-
verjanja delnih rezultatov in povratnih informacij, do apliciranja ter uporabe
končnih rezultatov. Izpostavili bomo naslednje procese, ki se pri tem učenju
odvijajo (Strmčnik, 2010):
– razumevanje problema;
– karakteriziranje problema;
– reprezentiranje problema;
– reševanje problema;
– reflektiranje rešitve;
– komuniciranje problema.
Sodelovalno učenje
Pri uvajanju sprememb v poučevanje je pomembno, da se poslužujemo tu-
di primernih oblik učenja. Ena od teh oblik je zagotovo sodelovalno učenje.
Kagan (1989) ga opredeljuje kot učenje v majhnih skupinah, ki je oblikova-
no tako, da vsak učenec doseže najboljši učinek pri lastnem učenju, pomaga
pa tudi drugim, da vsi dosežejo kar najboljše rezultate. Johnson in Johnson
(1989) pa sodelovalno učenje opredeljujeta kot učenje v majhnih skupinah
z namenom, da bi učenci dosegli skupen cilj, in sicer se naučili snov ali rešili
nek problem. Pri tem učenju se vsak član skupine nauči svoje gradivo oziro-
ma opravi svojo nalogo in se obenem prepriča, da isto storili tudi drugi člani
skupine.
Sodelovalno učenje mora temeljiti na naslednjih načelih: pozitivna pove-
zanost učencev, neposredna interakcija med učenci, odgovornost vsakega
70
