Page 73 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 73
Kognitivno-konstruktivistični ali transformacijski model pouka
Preglednica 4.2 Razlike med sodelovalnimi skupinami in tradicionalnimi skupinami
v razredu
Sodelovalne učne skupine Tradicionalne učne skupine
– pozitivna soodvisnost – ni pozitivne soodvisnosti
– posameznikova odgovornost – ni jasne posameznikove odgovornosti
– skupine so heterogene – skupine so homogene
– vodstvene funkcije so porazdeljene – določen je vodja
– odgovornost drug za drugega – odgovornost samo zase
– poudarek na kognitivnih in socialnih ciljih – poudarek samo na kognitivnih ciljih
– poučevanje sodelovalnih veščin – predpostavlja se obvladovanje sodeloval-
– učitelj opazuje sodelovalne veščine in po-
nih veščin
seže v delo, kadar je to potrebno – učitelj je usmerjen v vsebino
– skupine analizirajo svoje delovanje – ni analize delovanja skupin
Opombe Povzeto po Johnson in Johnson (1989).
posameznega učenca ter uporaba ustreznih sodelovalnih veščine za delo v
skupini. Učenci morajo pri taki obliki učenja zaznati učno situacijo kot tako,
kjer so pri reševanju nalog uspešni vsi oziroma nihče. To pomeni, da je cilj –
rešitev učne situacije pogojen s čim neposrednejšo interakcijo med sodelu-
jočimi učenci. Namen takega učenja je, da se vsak član skupine nauči čim več,
zato potrebujejo ustrezne komunikacijske veščine in veščine za sodelovanje
v skupini (Peklaj, 2001).
Značilnosti sodelovalnega učenja so (Peklaj, 2001):
– sodelovalne skupine temeljijo na pozitivni soodvisnosti med člani sku-
pine, kar dosežemo s postavitvijo skupnih ciljev, ki so pomembni za vse
člane skupine;
– v vsaki sodelovalni skupini sta jasno razvidna posameznikova odgovor-
nost in njegov kritični prispevek h končnemu rezultatu, saj spremljamo
učni napredek vsakega učenca;
– sodelovalne skupine so heterogene glede na sposobnosti in druge
osebnostne značilnosti (spol, interesi, socialno-ekonomski status, na-
cionalnost . . .);
– vsak član skupine se nauči prevzemati različne vloge v skupini, kar po-
meni, da vodja ni določen;
– v sodelovalnih skupinah so člani odgovorni za učenje in učne rezultate
drugih članov skupine, saj si med seboj pomagajo, se spodbujajo . . . ;
– cilj je usmerjen k temu, da bi vsak član dosegel čim boljši učni rezultat
in da bi imeli učenci med seboj dobre odnose;
– učence v sodelovalnih skupinah poučujemo sodelovalne veščine (nu-
denje pomoči, razlaga, komunikacijske veščine, reševanje konfliktov . . .);
71
Preglednica 4.2 Razlike med sodelovalnimi skupinami in tradicionalnimi skupinami
v razredu
Sodelovalne učne skupine Tradicionalne učne skupine
– pozitivna soodvisnost – ni pozitivne soodvisnosti
– posameznikova odgovornost – ni jasne posameznikove odgovornosti
– skupine so heterogene – skupine so homogene
– vodstvene funkcije so porazdeljene – določen je vodja
– odgovornost drug za drugega – odgovornost samo zase
– poudarek na kognitivnih in socialnih ciljih – poudarek samo na kognitivnih ciljih
– poučevanje sodelovalnih veščin – predpostavlja se obvladovanje sodeloval-
– učitelj opazuje sodelovalne veščine in po-
nih veščin
seže v delo, kadar je to potrebno – učitelj je usmerjen v vsebino
– skupine analizirajo svoje delovanje – ni analize delovanja skupin
Opombe Povzeto po Johnson in Johnson (1989).
posameznega učenca ter uporaba ustreznih sodelovalnih veščine za delo v
skupini. Učenci morajo pri taki obliki učenja zaznati učno situacijo kot tako,
kjer so pri reševanju nalog uspešni vsi oziroma nihče. To pomeni, da je cilj –
rešitev učne situacije pogojen s čim neposrednejšo interakcijo med sodelu-
jočimi učenci. Namen takega učenja je, da se vsak član skupine nauči čim več,
zato potrebujejo ustrezne komunikacijske veščine in veščine za sodelovanje
v skupini (Peklaj, 2001).
Značilnosti sodelovalnega učenja so (Peklaj, 2001):
– sodelovalne skupine temeljijo na pozitivni soodvisnosti med člani sku-
pine, kar dosežemo s postavitvijo skupnih ciljev, ki so pomembni za vse
člane skupine;
– v vsaki sodelovalni skupini sta jasno razvidna posameznikova odgovor-
nost in njegov kritični prispevek h končnemu rezultatu, saj spremljamo
učni napredek vsakega učenca;
– sodelovalne skupine so heterogene glede na sposobnosti in druge
osebnostne značilnosti (spol, interesi, socialno-ekonomski status, na-
cionalnost . . .);
– vsak član skupine se nauči prevzemati različne vloge v skupini, kar po-
meni, da vodja ni določen;
– v sodelovalnih skupinah so člani odgovorni za učenje in učne rezultate
drugih članov skupine, saj si med seboj pomagajo, se spodbujajo . . . ;
– cilj je usmerjen k temu, da bi vsak član dosegel čim boljši učni rezultat
in da bi imeli učenci med seboj dobre odnose;
– učence v sodelovalnih skupinah poučujemo sodelovalne veščine (nu-
denje pomoči, razlaga, komunikacijske veščine, reševanje konfliktov . . .);
71