Page 75 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 75
ga učitelja pri uporabi 5
kognitivno-konstruktivističnega
modela pouka
Procesno-didaktični pristop učenja in pouka
Spremembe v družbenih razmerah narekujejo tudi spremembe teorij učenja,
na njihovi podlagi pa tudi didaktična načela. Vzporedno z razvojem tehnike
se spreminjajo obseg, način in mediji komuniciranja. Tudi to je eden od razlo-
gov za vse večji pomen konstruktivistične teorije učenja, ki temelji na razvoju
miselnih navad, ki jih učenci sistematično razvijajo v učnem procesu (Krapše,
2002).
Vsak posameznik sam izgrajuje znanje, kar pomeni, da je učenje izgrajeva-
nje novega razumevanja odnosov in pojavov v svetu okrog nas s pomočjo
individualne interpretacije. Po Finku (1999) aktivno učenje temelji na logič-
nem sklepanju in empiričnem preverjanju, opredeljujeta pa ga dve ravni: ra-
ven dialoga in raven izkušenj (Lebarič, Kobal in Kolenc, 2002). Dejavno učenje
spodbuja razvoj matematičnega razmišljanja (ustvarjalno, kritično, analitično
in sistemsko).
Raven izkušenj vključuje: opazovanje, ki se nanaša na dejavnost, povezano
z obravnavano temo (priložnost za reflektiranje znanja), aktivnost, ki vklju-
čuje katero koli dejavnost, pri kateri učenec samostojno opravi ali naredi ne-
ko nalogo (npr. predstavitev pojmov z modeli, diagrami, iskanje primerov in
protiprimerov, eksperimentiranje).
Raven dialoga vključuje: dialog s samim seboj (učenec razloži, napiše, kaj
misli o temi ali problemu), dialog z drugimi (učenec o temi ali problemu raz-
pravlja v skupini, vsak prispeva svoj delež); dejavnosti učencev: izmenjava
mnenj, postavljanje ugotovitev, utemeljevanje, postavljanje vprašanj (Žakelj,
2004).
Naloga šole je podpirati in omogočati učencem razvijanje kompetenc, ki
bodo v podporo takšnemu učenju, da bodo znali povezovati, prepoznavati
vzorce, organizirati posameznosti v celoto in izgrajevati razumevanje v vsej
njegovi kompleksnosti. Iz tega sledi, da poučevanje zgolj s prenašanjem za
zapomnitev dejstev in informacij ne zadostuje in ni ustrezno, ampak je po-
trebno, da se usmerja predvsem v izgrajevanje posameznikovih veščine kom-
pleksnega mišljenja in kritične presoje, v učinkovito rokovanje z viri in infor-
73
kognitivno-konstruktivističnega
modela pouka
Procesno-didaktični pristop učenja in pouka
Spremembe v družbenih razmerah narekujejo tudi spremembe teorij učenja,
na njihovi podlagi pa tudi didaktična načela. Vzporedno z razvojem tehnike
se spreminjajo obseg, način in mediji komuniciranja. Tudi to je eden od razlo-
gov za vse večji pomen konstruktivistične teorije učenja, ki temelji na razvoju
miselnih navad, ki jih učenci sistematično razvijajo v učnem procesu (Krapše,
2002).
Vsak posameznik sam izgrajuje znanje, kar pomeni, da je učenje izgrajeva-
nje novega razumevanja odnosov in pojavov v svetu okrog nas s pomočjo
individualne interpretacije. Po Finku (1999) aktivno učenje temelji na logič-
nem sklepanju in empiričnem preverjanju, opredeljujeta pa ga dve ravni: ra-
ven dialoga in raven izkušenj (Lebarič, Kobal in Kolenc, 2002). Dejavno učenje
spodbuja razvoj matematičnega razmišljanja (ustvarjalno, kritično, analitično
in sistemsko).
Raven izkušenj vključuje: opazovanje, ki se nanaša na dejavnost, povezano
z obravnavano temo (priložnost za reflektiranje znanja), aktivnost, ki vklju-
čuje katero koli dejavnost, pri kateri učenec samostojno opravi ali naredi ne-
ko nalogo (npr. predstavitev pojmov z modeli, diagrami, iskanje primerov in
protiprimerov, eksperimentiranje).
Raven dialoga vključuje: dialog s samim seboj (učenec razloži, napiše, kaj
misli o temi ali problemu), dialog z drugimi (učenec o temi ali problemu raz-
pravlja v skupini, vsak prispeva svoj delež); dejavnosti učencev: izmenjava
mnenj, postavljanje ugotovitev, utemeljevanje, postavljanje vprašanj (Žakelj,
2004).
Naloga šole je podpirati in omogočati učencem razvijanje kompetenc, ki
bodo v podporo takšnemu učenju, da bodo znali povezovati, prepoznavati
vzorce, organizirati posameznosti v celoto in izgrajevati razumevanje v vsej
njegovi kompleksnosti. Iz tega sledi, da poučevanje zgolj s prenašanjem za
zapomnitev dejstev in informacij ne zadostuje in ni ustrezno, ampak je po-
trebno, da se usmerja predvsem v izgrajevanje posameznikovih veščine kom-
pleksnega mišljenja in kritične presoje, v učinkovito rokovanje z viri in infor-
73
