Page 76 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 76
ga učitelja pri uporabi kognitivno-konstruktivističnega modela pouka
macijami, timsko sodelovanje, prodorno komunikacijo ter predstavljanje idej
(Sentočnik, 2002).
Učitelj ima v izobraževalnem procesu pomembno konstruktivno vlogo, ki
se z vlogo učencev povezuje v zapleteno večdimenzionalno dialektično celo-
to. Učiteljeva vloga pri šolskem delu naj bi bila v smislu lastne aktivnosti ozi-
roma lastnega angažiranja po konstruktivizmu podrejena vlogi učencev, zato
so prizadevanja za izboljšanje kakovosti izobraževalnega procesa in njegovih
učinkov usmerjena tudi v spreminjanje vloge učiteljev. Zahteve po spremi-
njanju vloge učiteljev pa izhajajo iz konstruktivistične teorije učenja, v katerih
ni zahtev po odpravi poučevanja, temveč utemeljitev po njegovem spremi-
njanju. Na tem mestu velja opozoriti na pomen besede poučevanje, in sicer
je pojmovanje, da je poučevanje zgolj prenašanje gotovih dejstev, v didaktiki
že dolgo preseženo. Didaktične teorije ne razpravljajo o odpravi ali zmanjše-
vanju poučevanja, temveč o spreminjanju in razvoju poučevanja skladno z
novimi, za izobraževanje relevantnimi znanstvenimi spoznanji in s človeko-
vimi ter družbenimi razvojnimi tendencami (Kramar, 2009).
Poučevanje je vedno namerno učiteljevo delovanje, ki je usmerjeno v uče-
nje kot učenčevo lastno aktivnost in je z njo tesno povezano. Sodobna di-
daktična pojmovanja razlagajo, da je poučevanje zahtevna in obsežna učite-
ljeva dejavnost, s katero učitelj vključuje učence v vse faze izobraževalnega
procesa, sproža, spodbuja in usmerja njihovo aktivnost, da sami odkrivajo,
iščejo, oblikujejo, strukturirajo in usvajajo znanje ter razvijajo svoje sposob-
nosti in osebnostne lastnosti. Na tem mestu je zelo pomembno učiteljevo
neposredno posredovanje učne snovi, ki je pomembna, vendar ne prevladu-
joča sestavina poučevanja. Učiteljeva naloga je, da načrtuje, pripravlja, spro-
ža, usmerja, spodbuja, korigira učenčevo učno aktivnost in jo dopolnjuje s
posredovanjem znanja. Učitelj kreira in vodi izobraževalni proces, ki ga skla-
dno s svojimi psihičnimi kompetencami soustvarjajo učenci (Kramar, 2009).
Učitelj ima pri aktivnem pouku ima predvsem naslednje naloge:
– znanstveno-logične – gre za načrtovanje in izbiranje problemskih uč-
nih vsebin ter oblikovanje problemskih učnih situacij;
– psihološke – gre za motiviranje učencev ter predvidevanje, kako bodo
glede na svoje individualne posebnosti reagirali na problemsko učenje,
vključevali samoučenje, samopresojanje, samoiniciativnost in samoo-
cenjevanje;
– didaktične – gre za izbor potrebnih metod, postopkov in sredstev za
individualizirano problemsko učenje, usmerjanje tega učenja in na
(ne)posredno pomoč.
74
macijami, timsko sodelovanje, prodorno komunikacijo ter predstavljanje idej
(Sentočnik, 2002).
Učitelj ima v izobraževalnem procesu pomembno konstruktivno vlogo, ki
se z vlogo učencev povezuje v zapleteno večdimenzionalno dialektično celo-
to. Učiteljeva vloga pri šolskem delu naj bi bila v smislu lastne aktivnosti ozi-
roma lastnega angažiranja po konstruktivizmu podrejena vlogi učencev, zato
so prizadevanja za izboljšanje kakovosti izobraževalnega procesa in njegovih
učinkov usmerjena tudi v spreminjanje vloge učiteljev. Zahteve po spremi-
njanju vloge učiteljev pa izhajajo iz konstruktivistične teorije učenja, v katerih
ni zahtev po odpravi poučevanja, temveč utemeljitev po njegovem spremi-
njanju. Na tem mestu velja opozoriti na pomen besede poučevanje, in sicer
je pojmovanje, da je poučevanje zgolj prenašanje gotovih dejstev, v didaktiki
že dolgo preseženo. Didaktične teorije ne razpravljajo o odpravi ali zmanjše-
vanju poučevanja, temveč o spreminjanju in razvoju poučevanja skladno z
novimi, za izobraževanje relevantnimi znanstvenimi spoznanji in s človeko-
vimi ter družbenimi razvojnimi tendencami (Kramar, 2009).
Poučevanje je vedno namerno učiteljevo delovanje, ki je usmerjeno v uče-
nje kot učenčevo lastno aktivnost in je z njo tesno povezano. Sodobna di-
daktična pojmovanja razlagajo, da je poučevanje zahtevna in obsežna učite-
ljeva dejavnost, s katero učitelj vključuje učence v vse faze izobraževalnega
procesa, sproža, spodbuja in usmerja njihovo aktivnost, da sami odkrivajo,
iščejo, oblikujejo, strukturirajo in usvajajo znanje ter razvijajo svoje sposob-
nosti in osebnostne lastnosti. Na tem mestu je zelo pomembno učiteljevo
neposredno posredovanje učne snovi, ki je pomembna, vendar ne prevladu-
joča sestavina poučevanja. Učiteljeva naloga je, da načrtuje, pripravlja, spro-
ža, usmerja, spodbuja, korigira učenčevo učno aktivnost in jo dopolnjuje s
posredovanjem znanja. Učitelj kreira in vodi izobraževalni proces, ki ga skla-
dno s svojimi psihičnimi kompetencami soustvarjajo učenci (Kramar, 2009).
Učitelj ima pri aktivnem pouku ima predvsem naslednje naloge:
– znanstveno-logične – gre za načrtovanje in izbiranje problemskih uč-
nih vsebin ter oblikovanje problemskih učnih situacij;
– psihološke – gre za motiviranje učencev ter predvidevanje, kako bodo
glede na svoje individualne posebnosti reagirali na problemsko učenje,
vključevali samoučenje, samopresojanje, samoiniciativnost in samoo-
cenjevanje;
– didaktične – gre za izbor potrebnih metod, postopkov in sredstev za
individualizirano problemsko učenje, usmerjanje tega učenja in na
(ne)posredno pomoč.
74
