Page 78 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 78
ga učitelja pri uporabi kognitivno-konstruktivističnega modela pouka
– uporabljati mora različne strategije preverjanja ter dopustiti, da pri kri-
terijih ocenjevanja in preverjanja učenci sodelujejo (Marentič Požarnik,
2008).
Znanost o izobraževanju učiteljev danes poudarja neločljivo prepletenost
teorije in prakse v usposabljanju učitelja kot »razmišljujočega profesional-
ca«, ki je zmožen obvladati nove izzive in se uspešno soočiti s kompleksno-
stjo in z negotovostjo svoje profesije. Zato tudi ni naključje, da je Evropska
unija veliko pozornost namenila prav financiranju projektov, ki naj bi okre-
pili partnersko sodelovanje med fakultetami in šolami, s čimer bi zagotovi-
li kakovostnejše doseganje kompetenc, ki jih potrebujejo učitelji prihodno-
sti za uspešnejše profesionalno delovanje. Učitelj kot »razmišljujoči profesi-
onalec« je v središču pozornosti pri načrtovanju sprememb v izobraževanju.
Za usešno uresničevanje pa je pomemben tako sistemsko-organizacijski kot
vsebinsko-izvedbeni vidik izobraževanja učiteljev (Marentič Požarnik, 2004).
Konstruktivizem se v teoriji in praksi izraža v številnih smereh. Vsem je
skupna edukativna filozofija, po kateri je učenec glavni konstruktor lastnega
znanja. Zato je znanje produkt lastnega miselnega procesiranja in se zaradi
specifičnosti posameznika izraža v individualnih različicah. Konstruktivistični
učni proces opredeljujejo kriteriji:
– situacijsko učenje – miselne izkušnje so odvisne od avtentičnih učen-
čevih aktivnost, ki se izražajo pri problemskem pouku, študijah prime-
rov, projektnem učnem delu, pri pouku, pri katerem je rezultat učenja
osmišljen z izkustvenim učenjem;
– socialno-kognitivni konflikt – proces učenja, kjer imajo učenci možnost
in priložnost konfrontirati lastne miselne percepcije z ostalimi v skupini
in na osnovi tega karakterizirati, stabilizirati svoj pojmovni konstrukt;
– sodelovanje in ne tekmovanje, kjer imajo učenci možnost preverjati in
primerjati svoj pojmovni koncept z drugimi.
Pri načrtovanju, organiziranju in izvedbi učenja so za učitelje konstruktivi-
ste pomembne predvsem značilnosti pouka, kot so: poudarek na učenju in
ne poučevanju; spodbujanje učenčeve radovednosti in iniciativnosti; učenje
kot proces in ne dogodek; izkušenjsko učenje pod drobnogledom kritične
učiteljeve presoje; usmerjena učiteljeva pozornost na učenčeve miselne na-
vade, razumevanje, uporaba značilnih kognitivnih pojmov; spodbujanje so-
delovalnega učenja; izpostavljanje učencev v realnem dogajanju; preverjanje
učenčevih prepričanj in stališč (Krapše, 2002).
76
– uporabljati mora različne strategije preverjanja ter dopustiti, da pri kri-
terijih ocenjevanja in preverjanja učenci sodelujejo (Marentič Požarnik,
2008).
Znanost o izobraževanju učiteljev danes poudarja neločljivo prepletenost
teorije in prakse v usposabljanju učitelja kot »razmišljujočega profesional-
ca«, ki je zmožen obvladati nove izzive in se uspešno soočiti s kompleksno-
stjo in z negotovostjo svoje profesije. Zato tudi ni naključje, da je Evropska
unija veliko pozornost namenila prav financiranju projektov, ki naj bi okre-
pili partnersko sodelovanje med fakultetami in šolami, s čimer bi zagotovi-
li kakovostnejše doseganje kompetenc, ki jih potrebujejo učitelji prihodno-
sti za uspešnejše profesionalno delovanje. Učitelj kot »razmišljujoči profesi-
onalec« je v središču pozornosti pri načrtovanju sprememb v izobraževanju.
Za usešno uresničevanje pa je pomemben tako sistemsko-organizacijski kot
vsebinsko-izvedbeni vidik izobraževanja učiteljev (Marentič Požarnik, 2004).
Konstruktivizem se v teoriji in praksi izraža v številnih smereh. Vsem je
skupna edukativna filozofija, po kateri je učenec glavni konstruktor lastnega
znanja. Zato je znanje produkt lastnega miselnega procesiranja in se zaradi
specifičnosti posameznika izraža v individualnih različicah. Konstruktivistični
učni proces opredeljujejo kriteriji:
– situacijsko učenje – miselne izkušnje so odvisne od avtentičnih učen-
čevih aktivnost, ki se izražajo pri problemskem pouku, študijah prime-
rov, projektnem učnem delu, pri pouku, pri katerem je rezultat učenja
osmišljen z izkustvenim učenjem;
– socialno-kognitivni konflikt – proces učenja, kjer imajo učenci možnost
in priložnost konfrontirati lastne miselne percepcije z ostalimi v skupini
in na osnovi tega karakterizirati, stabilizirati svoj pojmovni konstrukt;
– sodelovanje in ne tekmovanje, kjer imajo učenci možnost preverjati in
primerjati svoj pojmovni koncept z drugimi.
Pri načrtovanju, organiziranju in izvedbi učenja so za učitelje konstruktivi-
ste pomembne predvsem značilnosti pouka, kot so: poudarek na učenju in
ne poučevanju; spodbujanje učenčeve radovednosti in iniciativnosti; učenje
kot proces in ne dogodek; izkušenjsko učenje pod drobnogledom kritične
učiteljeve presoje; usmerjena učiteljeva pozornost na učenčeve miselne na-
vade, razumevanje, uporaba značilnih kognitivnih pojmov; spodbujanje so-
delovalnega učenja; izpostavljanje učencev v realnem dogajanju; preverjanje
učenčevih prepričanj in stališč (Krapše, 2002).
76
