Page 81 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 81
Načela in metode poučevanja matematike
znanju, da se otrok postopoma razvija in je zato potrebno učno delo
uskladiti s telesnimi in z duševnimi močmi učencev posamezne razvoj-
ne dobe, kar pomeni, da pouk ne sme biti ne prelahek in ne prezahte-
ven;
– načelo postopnosti pri pouku, ki zahteva postopno obravnavanje učne
vsebine, in sicer pri posameznih učnih enotah zahteva, da učence vodi-
mo od lažjega k težjemu, od enostavnega k zahtevnemu, od znanega k
neznanemu, od bližnjega k daljnemu, od konkretnega k abstraktnemu;
– načelo sistematičnosti pouka, kjer gre za logičen vrstni red učnih enot,
ki učence pelje do spoznanj sistematično;
– načelo nazornosti pouka, kar pomeni, da morajo učenci med poukom
dobiti konkretne in jasne zaznave o zunanjem svetu ter da se pri po-
uku ne smemo ustaviti (ostati) samo na konkretnem, temveč moramo
postopno prehajati na abstraktno;
– načelo zavestne aktivnosti učencev pri pouku, ki zahteva, da učenci pri
pouku miselno sodelujejo, samostojno razmišljajo in so z lastno aktiv-
nostjo pri pouku zavestno aktivni;
– načelo ekonomičnosti in racionalnosti pri pouku, ki zahteva potrebo
po čim uspešnejši in čim lažji realizaciji vzgojno-izobraževalnih ciljev v
razpoložljivem času, kar pomeni izvajanje premišljenih oziroma racio-
nalnih sprememb v učnih postopkih za doseganje kvalitetnejših rezul-
tatov in večjega učinka v predpisanem učnem času;
– načelo sodobnosti pouka, ki zahteva sodoben način poučevanja učnih
vsebin, torej glede na čas, v katerem živimo;
– načelo individualizacije pouka, ki pri izobraževanju zahteva upošteva-
nje posebnosti učencev: drugačne sposobnosti in lastnosti, drugačno
preteklost in prihodnost, razlike v prejšnjem znanju in zanimanju za de-
lo, v delovnih navadah, družinskih razmerah, življenjskih izkušnjah . . . ;
– načelo povezovanja teorije in prakse, ki zahteva usposabljanje učencev
za to, da znanja, ki jih pridobijo, uporabijo v praksi pri delu;
– načelo vedrosti pouka, ki zahteva, da učno delo in učenje preveva ve-
selje, ki ga učitelj vnaša, ne da bi pri tem izgubil avtoriteto;
– načelo vzgojnosti pouka, ki zahteva, da mora vsak pouk delovati vzgoj-
no na osnovi učne vsebine in načina podajanja vsebine pri pouku;
– načelo trajnosti znanja, spretnosti in navad, ki zahteva sistematično po-
navljanje in utrjevanje pridobljenega znanja.
Predstavljena učna načela druga drugo dopolnjujejo in se medsebojno po-
vezujejo.
79
znanju, da se otrok postopoma razvija in je zato potrebno učno delo
uskladiti s telesnimi in z duševnimi močmi učencev posamezne razvoj-
ne dobe, kar pomeni, da pouk ne sme biti ne prelahek in ne prezahte-
ven;
– načelo postopnosti pri pouku, ki zahteva postopno obravnavanje učne
vsebine, in sicer pri posameznih učnih enotah zahteva, da učence vodi-
mo od lažjega k težjemu, od enostavnega k zahtevnemu, od znanega k
neznanemu, od bližnjega k daljnemu, od konkretnega k abstraktnemu;
– načelo sistematičnosti pouka, kjer gre za logičen vrstni red učnih enot,
ki učence pelje do spoznanj sistematično;
– načelo nazornosti pouka, kar pomeni, da morajo učenci med poukom
dobiti konkretne in jasne zaznave o zunanjem svetu ter da se pri po-
uku ne smemo ustaviti (ostati) samo na konkretnem, temveč moramo
postopno prehajati na abstraktno;
– načelo zavestne aktivnosti učencev pri pouku, ki zahteva, da učenci pri
pouku miselno sodelujejo, samostojno razmišljajo in so z lastno aktiv-
nostjo pri pouku zavestno aktivni;
– načelo ekonomičnosti in racionalnosti pri pouku, ki zahteva potrebo
po čim uspešnejši in čim lažji realizaciji vzgojno-izobraževalnih ciljev v
razpoložljivem času, kar pomeni izvajanje premišljenih oziroma racio-
nalnih sprememb v učnih postopkih za doseganje kvalitetnejših rezul-
tatov in večjega učinka v predpisanem učnem času;
– načelo sodobnosti pouka, ki zahteva sodoben način poučevanja učnih
vsebin, torej glede na čas, v katerem živimo;
– načelo individualizacije pouka, ki pri izobraževanju zahteva upošteva-
nje posebnosti učencev: drugačne sposobnosti in lastnosti, drugačno
preteklost in prihodnost, razlike v prejšnjem znanju in zanimanju za de-
lo, v delovnih navadah, družinskih razmerah, življenjskih izkušnjah . . . ;
– načelo povezovanja teorije in prakse, ki zahteva usposabljanje učencev
za to, da znanja, ki jih pridobijo, uporabijo v praksi pri delu;
– načelo vedrosti pouka, ki zahteva, da učno delo in učenje preveva ve-
selje, ki ga učitelj vnaša, ne da bi pri tem izgubil avtoriteto;
– načelo vzgojnosti pouka, ki zahteva, da mora vsak pouk delovati vzgoj-
no na osnovi učne vsebine in načina podajanja vsebine pri pouku;
– načelo trajnosti znanja, spretnosti in navad, ki zahteva sistematično po-
navljanje in utrjevanje pridobljenega znanja.
Predstavljena učna načela druga drugo dopolnjujejo in se medsebojno po-
vezujejo.
79
